Meje diplomacije
Thu, 07.01.2016, 06:00
Meje diplomacije
Meje slovenske zunanje politike so ozke. Tega še nikoli nismo občutili bolj, kot letos.
Tradicionalni letni posvet diplomacije, ki se je včeraj za zaprtimi vrati končal na Brdu pri Kranju, je v sredico postavil »begunsko krizo«. Predsednik vlade je diplomatskemu zboru govoril predvsem o učinkovitem nadzoru meje s Hrvaško, o prioriteti, da Slovenija ostane v schengnu, in težavnem, mučnem sodelovanju z južno sosedo.

Zunanja politika je bila dolgo v senci ekonomske krize, Slovenija je zdrsnila med tako imenovane periferne države, za diplomacijo je postal prvi izziv mukotrpno dokazovanje verodostojnosti države. Letos jo je množični prihod beguncev potisnil še dlje. Na robu schengenske meje in sanitarnega kordona ni zmogla migracijske politike razvite evropske države, raje je izbrala žico. Poslej še izraziteje pripada vzhodni Evropi, nad katero je Drnovšek tako visoko vihal nos; paradoksalno, docela se je zlepila z Vzhodom šele z vstopom v Evropsko unijo, večina tukajšnjih zunanjepolitičnih odločitev po letu 2004 je razvidna v mentalnem okviru bivših komunističnih držav.

To je slab kontekst za diplomacijo. Ne samo večno krizni odnosi s Hrvaško, iz katerih ni in ni izhoda, celo arbitražni postopek je s škandalom uradna Ljubljana ogrozila sama, zunanjepolitična zgodba scela je prazna, izpeta. Nikjer nobene vizije, niti sprotnega premisleka ne. Slovenska država se v desetih letih ni pozicionirala v EU, največkrat nima lastnih stališč, pohlevno, voljno izpolnjuje narek iz Bruslja, kot ta čas, ob varovanju schengenske meje. To ni znak suverenosti, bolj okupirani teren. Posamični nastavki za oblikovanje diplomatskega profila, od nestalnega članstva v varnostnem svetu ZN, predsedovanja Ovseju, Evropski uniji – vse je bilo priložnost za brušenje politične kulture, senzibiliziranje za globalne teme, sistematično pridobivanje dosjeja o svetu – so izpuhteli. Iz izkušenj v multilateralni diplomaciji je država potegnila malo, politični prestiž je bil kratkotrajen, Slovenija je redkokje zaželena, kompetentna sogovornica.

Z letošnjim januarjem začenja triletno članstvo v svetu Združenih narodov za človekove pravice. To je »nadaljevanje našega dolgoletnega, angažiranega pristopa k uveljavljanju in zaščiti človekovih pravic v svetu«, komentira zunanje ministrstvo. »Odločno se bomo zavzemali za uveljavljanje in varstvo pravic in svoboščin, podpirali načela univerzalnosti, neodtujljivosti človekovih pravic, ne glede na spol, raso, narodnost ...«. Slovenska država se rada sklicuje na vrednote, vendar velikokrat govori splošno, prepovršno. Zagovarjanje demokracije in človekovih pravic je težje, kot je videti na prvi pogled.

Zanimiv pokazatelj zunanjepolitičnih ambicij je kandidatura bivšega predsednika republike Danila Türka za generalnega sekretarja Svetovne organizacije. Cerar je te dni izjavil, da je imenovani »najboljši kandidat, kar jih imamo«, a podpora vlade, sedanje in bivše, je večidel formalna. Tovrstne kampanje so dolge, terjajo denar, aktivno lobiranje, polno podporo države. Slovenija v kandidaturo ni investirala nič od naštetega.

Meje diplomacije

Vladna ekipa je po zagotovilih predsednika vlade Mira Cerarja trdna. Foto: Aleš Černivec/DELO

Povezane novice

Posvet diplomatov v senci migrantske krize
4. January ob 20:00
V nagovoru premiera Cerarja in zunanjega ministra Erjavca v ospredju migracije in varnost ...
Prijavi sovražni govor