Merklova za zgodovino

»Ker so bili izpostavljeni solzivcu, naše medicinske ekipe v Idomeniju pregledujejo otroka za otrokom,« so s terena na grško-makedonski meji sporočili Zdravniki brez meja. Dramatični, za Evropo sramotni prizori prebijanja ljudi čez rezilno ograjo, ki naj bi zavrla begunsko pot čez Balkan, so nedvoumno znamenja nove razsežnosti krize. Podobni so dogajanju z njenega začetka lani poleti, ko je Madžarska nasilno ustavljala ljudi na meji s Srbijo in ko so množice beguncev obtičale na železniški postaji Keleti v Budimpešti.

Razpoloženje na stari celini pol leta pozneje je drugačno. Posnetki navdušenih ljudi, ki so na Dunaju ali v Münchnu izrekali dobrodošlico odrešenim nesrečnikom, prispelim iz Madžarske, so že zbledeli. Članice so na notranjih schengenskih mejah druga za drugo začele uvajati nadzor potnikov. Postavljeni so bili zidovi in žice. Javno mnenje je na trnih. Iz Bruslja prihajajo svarila, da je evropski sistem pred kolapsom in da je ogrožen schengen. Želene evropske rešitve ni na obzorju in »samoobrambno« ravnanje držav ob balkanski poti je privedlo do sedanjih razmer v Grčiji.

Razumljivo je, da tranzitne dežele med Vardarjem in Triglavom, navelične čakanja na evropsko rešitev, nočejo postati nekakšen žep, v katerem bi obtičali begunci, ko na severu zanje zapirajo meje. Kljub temu je soliranje pod taktirko Dunaja ob prišepetavanju iz Budimpešte vsaj v nasprotju z opevanim evropskim duhom in solidarnostjo. Sprejemanje odločitev, ki prizadenejo Grčijo, brez njene udeležbe, in nadaljevanje pošiljanja beguncev – sicer v manjšem obsegu – proti Nemčiji v nasprotju s sklepi vrha EU je predvsem prelaganje bremen na druge.

Lahko je bičati Grčijo, ker da ni naredila dovolj. Težje je biti konstruktiven. Pomanjkanje solidarnosti ni mogoče očitati Avstriji, ki ni samo tranzitna dežela, saj je lani sprejela okoli 90.000 prosilcev za azil. Na drugi strani so številne članice Unije, tudi Slovenija, ki v sistemu kvot še niso sprejele niti enega begunca. Poleg tega njihovo ustvarjanje zamaška na jugu balkanske poti in povzročanje humanitarne krize v že tako opustošeni Grčiji ne bo rešilo ničesar. Kvečjemu nasprotno – begunski tok utegne postati še bolj kaotičen.

Čeprav se marsikomu zdi, da nemška kanclerka Angela Merkel po pol leta stoji pred ruševinami lastne humane politike, je njeno vztrajanje pri svoji stališču postalo zadnje upanje. Njen scenarij ni neuresničljiv. Grčija lahko s pomočjo naredi več za nadzor meje. Utegne se pokazati, da bo Natova misija v Egejskem morju pripomogla k rešitvi. Turški ukrepi na domačih tleh in pomoč beguncem, tudi z več milijardami iz EU, na njenem ozemlju, bi zmanjšali begunski tok. Navsezadnje, ni izključeno, da bodo uspešna prizadevanja za mir v Siriji.

Namesto nagnjenosti balkansko-dunajske koalicije k navideznim rešitvam, bi se izplačalo potrpežljiveje sestavljati celovito evropsko rešitev, s katero ne bi nikogar pustili na cedilu. Toda: Merklova ob nizozemskem predsedstvu EU in evropski komisiji pri svojih prizadevanjih nima iskrenih zaveznikov. Tudi Francija molči. To, da je Jean-Claude Juncker razglasil, da bo pravilnost kanclerkine politike pokazala zgodovina, utegne postati slaba tolažba. Napačne odločitve drugih utegnejo zapreti pot do pravilnih rešitev.