Mi in naš denar

Evropska komisija je po štirih letih pogajanj sklenila, da se bo malverzacijam in finančnim odklonom pri porabi evropskega denarja v Uniji zoperstavila z evropskim javnim tožilcem. Minister za pravosodje Goran Klemenčič je ta korak označil za zgodovinski, Transparency International za preboj v boju s korupcijo. Obe trditvi sta pretirani, saj bomo učinkovitost dela nekakšnega približka evropskega FBI lahko presojali šele čez nekaj let. Urad evropskega javnega tožilca bo svoj aparat zagnal čez tri leta, njegovi učinki bodo opazni, če bodo, okoli leta 2025.

Kljub temu EU, ki vse bolj išče svojo verodostojnost in identiteto, ni mogoče oporekati, da ni storila koraka v evropskem pravosodnem sodelovanju, ko poskuša zavarovati denar davkoplačevalcev tudi v primeru čezmejnih kaznivih dejanj, torej dejanj na škodo proračuna EU. Tako kot Bruselj zdaj razmišlja dvajset držav članic EU, nekatere druge so si vzele še čas za premislek, natančneje: temu projektu se ne nameravajo pridružiti. Upravičeno?

EU in nacionalne države, ki so njene članice, imajo že zdaj v rokah kar nekaj orodij – denimo prek Olafa –, s katerimi lahko preganjajo kazniva dejanja, ki so v škodo finančnim interesom EU. Naša država je to kot kaznivo dejanje pripoznala pred devetimi leti, za zdaj sta delež teh dejanj in njihova škoda majhna, čeprav takrat, ko organi odkrivanja in pregona zaslutijo, da se je nekdo nezakonito prisesal na evropski denar, govorimo o milijonih evrov. Pot EU, da se zoperstavi finančnemu izčrpavanju EU – luknje na koncu tako in tako zakrpamo državljani – je legitimna in razumna. Toda kazenski sistemi v državah EU niso enaki in prenosljivi iz ene države v drugo, dopustnost dokazov je lahko problem. Upajmo, da ima bruseljska administracija, ki se napaja iz našega denarja, tako kot poplačilo vseh njenih napak, na te dileme že odgovore.