Tiskane izdaje
V teh negotovih časih po brexitu, ko prihaja do velikega preurejanja odnosov v Evropi v različnih kontekstih (prihodnost Unije, migracije, begunska kriza, terorizem itd.) mora vsaka država, zlasti pa manjša, kot je Slovenija, skrbno poiskati svoje mesto in pot naprej.
Pomenljivo je, da se je naš premier v tem prelomnem času podal na Češko in Poljsko, pomembni gospodarski partnerici in hkrati članici višegrajske skupine, ki je času begunske in migrantske krize v Uniji »zaslovela« z zelo brezkompromisnim pristopom do migracij in kvot za begunce in s konceptom povsem zaprte meje.
Slednjemu se zdaj, vsaj po mnenju kritikov, s predlaganim zakonom o tujcih približuje tudi naša levosredinska vlada, ki pa o formalnem vstopu v nazorsko desno, ideološko kompaktno višegrajsko politično zvezo pač ne razmišlja. Kar je seveda lahko povsem primerno in legitimno. Se pa zato postavlja vprašanje, kam se ob porastu nacionalnih egoizmov, populizmov in centrifugalnih sil v Evropi uvršča Slovenija, kdo so naši zavezniki, na koga se lahko zanesemo, če, recimo, pride do novega množičnega migrantskega vala, nove finančne krize ali še bolj pospešenega razpadanja Unije, kot smo mu bili priča z brexitom.
Kot vemo, smo Slovenci na naše morebitno članstvo v višegrajskem klubu v začetku 90. let gledali zelo zviška, nato pa se je naš občutek superiornosti počasi topil ob relativnih gospodarskih in zunanjepolitičnih uspehih naših posttranzicijskih kolegic. Višegrajske države so v zadnjih 25 letih rasle povprečno nekaj hitreje od nas, ker so začele iz precej nižje osnove, nato pa se bolj liberalno odprle tujim naložbam in ustvarile več delovnih mest. Pri reformah niso imele vedno najbolj srečne roke (spomnimo se Slovaške in njihove enotne davčne stopnje), v povprečju gledano pa imajo te države nižjo brezposelnost, življenjski standard narašča, postlehmanovsko krizo so prestale bolje kot mi, imajo nižji javni dolg in več manevrskega prostora v primeru novih kriz.
Je torej ob političnih zadržkih do njihove »solerske« drže v EU, vsaj višegrajski model gospodarskega razvoja pravi tudi za nas? Verjetno ne povsem, saj imajo celo Čehi, ki so nas po statističnem merilu kupne moči na prebivalca nedavno prehiteli, še vedno povprečno za vsaj četrtino nižje neto plače od nas. Kar nakazuje, da so višegrajske države hitreje rasle tudi zaradi naložb, kjer je pretehtala zgolj njihova nizka cena delovne sile, Slovenija se temu lahko izogne; poseben primer je Poljska, ki se lahko ob 40-milijonskem domačem trgu zanese tudi na ekonomijo obsega.
Sloveniji je sicer usojeno, da neguje in širi sodelovanje s temi državami že zaradi naše geostrateške lege, družijo nas skupna zgodovina, podobni jeziki in srednjevropska kultura. Močne izvoznice Slovaška, Madžarska in Češka so zainteresirane za razvoj koprskega pristanišča in proge do njega, menjava in naložbe se krepijo. Skratka, imamo mnoge nastavke, da še intenziviramo, obogatimo medsebojne odnose - a le s pogojem, da bo Evropa, skupaj z »višegrajci«, našla prave rešitve tudi za uvodoma navedene izzive.
