Mi v kitajskem laboratoriju

Kitajska je velik poskus, ki je ostal nedokončan, in zato je krhka.

Objavljeno
19. julij 2015 18.47
Kitajska.Peking.06.08.2008.Dopisnica Dela z Kitajske.Foto:Matej Druznik/DELO
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Naj si učeni ekonomisti še tako prizadevajo, da bi razjasnili, kaj se dogaja v kitajskem gospodarstvu, nikakor ne pridejo do enotnega odgovora na vprašanje, ali stoji drugo največje gospodarstvo sveta na trdnih nogah ali se lahko tudi njemu zgodi veliki zlom.

Ko je padla šanghajska borza, je počil kitajski »balon«. Ko se je kitajski bruto domači proizvod v prvi polovici leta povečal za sedem odstotkov, je potonil mit o »gospodarskem čudežu«. In medtem ko se še vedno sprašujemo, ali bo še donedavna »lokomotiva« globalne rasti zdaj svet potegnila v recesijo, smo že morali sprejeti prvi poduk: Kitajska je veliki poskus, ki je ostal nedokončan, in zato je krhka.

Tako kot je krhka tudi Evropska unija.

Po svoje lahko primerjamo azijsko silo in Grčijo, tehtamo, katera od njiju bolj ogroža gospodarsko trdnost, vendar pa je Kitajska veliko bolj podobna celotni celini z njenimi razvitimi in revnimi regijami, z ogromnimi javnimi dolgovi in območnimi birokrati, ki prirejajo računovodske knjige, namenjene statistikom v centru. Kitajska je, na kratko povedano, bolj podobna celotni Evropi kot kateri od posamičnih evropskih držav.

Tako kot Evropska unija eksperimentira s skupno valuto kot plaščem za vse evropske različnosti, poskuša tudi Kitajska v svojem laboratoriju denar s podobo Mao Zedonga spremeniti v enega od stebrov svojega kapitalizma. V obeh primerih gre predvsem za političen projekt, na vprašanje, ali je sploh sprejemljiv, izvedljiv in realen, pa še dolgo ne bo mogoče dokončno odgovoriti.

Za zdaj zagotovo vemo samo to, da smo krhki.

Ali gre zgolj za prehodne slabosti in je vse to, kar se dogaja z grškimi dolgovi in šanghajsko borzo, zgolj malce bolj neprijetna nevihta, ki bo minila brez hujših posledic, ali pa so morda tako evropske vlade kot Komunistična partija Kitajske gradile hiše iz kart ter na kredit jemale zaupanje državljanov, ki ga morda ne bodo mogle odplačati, se bo videlo malo pozneje. V vsakem primeru pa bi bilo bolj modro verjeti, da si odgovor gradimo sami in da se bo tako Evropejcem kot Kitajcem jutri godilo tako, kot se vedejo danes. Deux ex machina ne obstaja. Sami moramo poskrbeti za razplete.

To je poduk tudi za vse tiste, ki so že začeli verjeti, da smo tiho in mirno zapluli v novo obdobje in da je Kitajska že – ali pa bo v kratkem – prevzela gospodarsko prevlado, s tem ko v procesu svoje urbanizacije, industrializacije in digitalizacije uporablja prepričljivo največ cementa, železa, bakra, aluminija in vsega drugega blaga, od katerega proizvodnje in trgovine je odvisna globalna rast.

Svet že dolgo niha med močno državo in svobodnim trgom, med finančnimi posredovanji in »nevidno roko«. Pomembno je, da se ne pozabi, da imata tako ena kot druga opcija svojo ceno, ki jo plačajo državljani. Živimo v zanimivem času. In medtem ko verjamemo, da bomo vse viharje preživeli in postali še močnejši, ne smemo pozabiti, da smo še vedno šibki, ranljivi, lomljivi. Tako Evropejci kot Kitajci živimo v fikciji, ki bo morda postala resničnost, ali pa bo morda razpadla na delčke velikih sanj. Odvisno od tega, koliko bomo verjeli v smisel eksperimenta, ki nas je vse spremenil v poskusne zajčke.