Milijon jih upa

V poročilu evropske komisije o stanju v pravosodju v 28 državah članicah EU ni mogoče zaslediti trditve, da sodni zaostanki pri nas niso več sistemska težava, kot je na začetku sodnega leta 2016 februarja sporočil vrh slovenskega sodstva. Je pa Bruselj generalno zaznal, da se število nerešenih zadev zmanjšuje in da se krajša povprečni čas trajanja postopkov. Zato je naša država v poročilu večinoma uvrščena v zgornjo polovico držav, ki se uspešno spopadajo z izzivi v pravosodju. Nekatere ocene so nas potisnile na prvo mesto, denimo v reševanje upravnih sporov, prav tako je opazna sprememba na stečajnem področju, saj se je pričakovani čas za rešitev stečajnih postopkov v primerjavi s prejšnjimi merjenimi obdobji zmanjšal za več kot polovico. Slovenija je tako z 18. mesta napredovala na drugo.

Nekatere druge ocene so manj prizanesljive, na primer pri civilnih in gospodarskih sporih, kjer nam Evropa pripisuje še vedno veliko predolge postopke. Da je tako, je eden od vzrokov lahko tudi ta, da je naša država po številu novih nekazenskih zadev na prebivalca, ki vsako leto pridejo v sodni sistem, rekorderka v Uniji. Sodni sistem dvomilijonske države dobi vsako leto v reševanje skoraj milijon novih zadev.

Pogrnili pa smo pri zaznavanju javnosti – tako naključne kot politične in gospodarske – glede neodvisnosti sodnikov in sodišč. Smo na repu razpredelnice. Če torej vsi objektivno merljivi kazalniki vendarle kažejo na izboljševanje delovanja sodstva, potem je subjektivno dojemanje, kako neodvisni so pri nas sodniki, na zelo nizki ravni. Je odgovor v tem, da je imelo slovensko sodstvo največji ugled takrat, ko je bilo najmanj učinkovito in ko so se domnevno nedotakljivi res lahko počutili nedotakljive? Nekaj resnice je gotovo tudi v tem.

Kot je je nekaj tudi v tem, da tisti, ki imajo resno izkušnjo s sodnim sistemom, dela sodnikov ne dojemajo tako slabo. Njihova povprečna ocena je po raziskavi, ki jo je opravilo vrhovno sodišče, osem na lestvici od ena do deset.

Razloge za nizko oceno v splošni javnosti je zato treba iskati tako zunaj sodišč kot tudi znotraj njih. Politično razvrednotenje dela sodnikov in sodišč gotovo vpliva na javno dojemanje njihove neodvisnosti in v preteklih dveh letih zaradi velikih procesov, ki so potekali (in še potekajo), pravosodju ni bilo prizaneseno. Kritike njegovega dela so bile seveda odvisne od posameznih sodnih izidov, toda bilo bi preveč poenostavljeno, če bi jih v celoti označili za neutemeljene, neupravičene in nedopustne. Težo njihovi legitimiteti dajejo odločitve najvišjih (ustavno)sodnih instanc. Nekatere odmevne odločitve so bile razveljavljene, druge potrjene. Instančna sodišča določajo visoke standarde, nekateri sodniki jim s svojim znanjem in izkušnjami niso kos. Čeprav notranji sodni nadzorniki trdijo, da so postali strogi ocenjevalci dela posameznega sodnika, je dejstvo, da je v zadnjih šestnajstih letih s sodišč zaradi negativnih ocen moralo oditi »le« enajst sodnikov.

Hkrati pa sodišča očitno ob vsakoletnem milijonskem pripadu ostajajo za ljudi zadnje pribežališče za iskanje pravice. In v tem smislu je treba razumeti ugotovitve evropske komisije.