Minister, kliči 113

Trenutek, ko je minister ovadil sebe in prejemnike dodatkov za stalno pripravljenost.

Objavljeno
14. januar 2016 20.54
jsu/mramor
Rok Kajzer
Rok Kajzer
Redko se zgodi, da si kakšen minister sam in povrhu vsega še nehote začne pisati odstopno izjavo. V trenutku, ko je Dušan Mramor stopil pred novinarje in odprl usta, da bi pomiril pozive po svojem odstopu, ki so preplavili državo, je naredil največjo napako v (tokratni) vlogi ministra za finance. »Veliko je bilo situacij, ko so zaposleni morali sredi noči na policijo ali v zdravstveni dom, klicati v tujino zaradi vizumov in podobno. To delo je bilo kar težko.«

Ob tej ministrovi izjavi je mogoče samo dvoje – ali je rojen humorist (v tem primeru je izjava, to moramo priznati, zabavna) ali pa je mislil resno. Žal je mislil resno. Če ob strani pustimo vse tragikomične vložke, ki so se vlekli skozi njegov klavrn in v resnici beden poskus, kako se izvleči iz krempljev dodatkovne afere, se je Mramor ovadil sam. Povzetek njegovih izjav je priznanje, da izplačevanje dodatkov ni bil nekakšen nesporazum ali napakica kot nas zadnji teden, dva prepričujejo, ampak načrtno goljufanje države. Namerna prevara, ki bi morala, kako ironično, najbolj skrbeti prav ministra za finance.

Z dodatki naj bi, tako minister, plačevali dodatno obremenitev določenih uslužbencev. Nadure so bolj, dodatki pa manj obdavčeni. V davčno blagajno, za katero minister po funkciji skrbi, tako pade manj denarja, kot bi ga moralo. Da bo ministrova tragedija še večja, je prav zdaj v kampanji, kjer državljane prepričuje, kako ni smiselno (davčno) goljufati. Žal se pri ministru, ko je stopil pred kamere in mikrofone, ni vklopil razum. V dobro mu lahko štejemo vsaj to, da je priznal resnico in prepodil bajke in povesti o »nenamerni napakici« in da je sebe in kompanijo samoovadil.

Lahko bi na tem mestu populistično vključili še zneske dodatkov za stalno pripravljenost tistih, ki si jih resnično zaslužijo in problematizirali do državljanov žaljivo ministrovo napoved, da bo nezakonito izplačan denar vračal po obrokih. Lahko bi. A je bila ena sama novinarska konferenca dovolj, da smo iz prizanesljivih priporočil, naj vsaj priznajo odgovornost in se državljanom opravičijo, s tem nemoralnim in ciničnim ministrovim sprenevedanjem o težkem delu, ko je bilo treba sredi noči »klicati v tujino za vizum« prišli do trenutka, ko to ne bi smelo biti več dovolj. Kot ne bi smelo biti dovolj, da vrnejo le del nezakonito izplačanega denarja.

Kar skrbi, je neizmerna pasivnost vrha vlade in univerze ob Delovi zgodbi, ki je do zdaj najmočneje zamajala zaupanje tako v ključne ljudi kabineta na Gregorčičevi kot univerzitetno »elito«. Kot da nikogar ne skrbi za ugled teh ustanov. V teh dneh bo moralo priti do resnih premislekov, kako ustrezno in moralno razplesti ta gordijski vozel. Najverjetneje se to sicer ne bo zgodilo, a imamo za ministra, ministrico in dekane kljub temu izhod v sili.

Če ne vedo, kaj jim je storiti, naj pokličejo na 112 ali 113. Tam jim bodo znali svetovati.