Tiskane izdaje
Videti je, kot da je vse narobe. Generalna direktorica davčne uprave je odšla na dopust, a pred tem je ministra za finance prosila za razrešitev in mu hkrati oddala odpoved, minister za finance pa bi rad šel na dopust, a mora ponavljati vajo iz dveh proračunskih osnutkov. Govorimo o dveh ljudeh, ki ju povezuje državni proračun: eden od njiju mora skrbeti, da je blagajna polna, drugi pa, da ni prazna.
Mojca Šircelj se bo z dopusta morda še vrnila v svojo pisarno v Šmartinski ulici, a bo prišla predvsem pospravljat. Janez Šušteršič, tudi če je na dopustu, se bo v pisarno v Župančičevi ulici kmalu vrnil. Na mizi bodo še vedno čakala proračunska izhodišča za leti 2013 in 2014. Mojci Šircelj ne bo več treba skrbeti, ali bo davčna uprava zbrala dovolj denarja za državni proračun, če si glede službe pač ne bo premislila. Minister za finance pa bo kmalu vendarle moral povedati, koliko denarja pričakuje prihodnji dve leti, kajti njegovi kolegi v vladi bodo hoteli vedeti, koliko ga bodo smeli porabiti.
Vladni uradniki so, potem ko so se ministri pred dnevi spet pogovarjali o dveh proračunskih osnutkih, sporočili: »Vlada je predlagana izhodišča zavrnila ter ministrstvu za finance naložila, naj v sodelovanju s preostalimi resorji pripravi novo gradivo.« Takšna novica v času vlade Boruta Pahorja ne bi bila nič posebnega, ker smo se pri njej hitro navadili, da je vsak minister povedal, kar je hotel, posebno radi pa so govorili drug o drugem. Od vlade Janeza Janše smo pričakovali več diskretnosti do svojih ljudi, zato nas je novica, da finančni minister dela ni opravil dovolj natančno, presenetila. Javno navodilo človeku, ki je pomemben steber koalicije, je pač bilo nekam sitno dejanje, posebno ker je človek na neki način vendarle v stiski. Že pred tremi tedni je kolegom in javnosti povedal, koliko proračunskih izdatkov načrtuje za leti 2013 in 2014, toda na drugo stran bilance ni napisal še nič. Morda še ne ve dovolj natančno, koliko bodo proračunski viri lahko zbrali – ali pa ve in je številka obupno daleč od načrtovanih izdatkov, ki pritiskajo nanj. Ministru za finance je lahko žal, da si v zakonu o uravnoteženju javnih financ ni izgovoril začasne ureditve, tako da bi imel pravico pripravljati proračun le za eno leto vnaprej, ko pa se gospodarske in finančne okoliščine znova in znova hitro spreminjajo.
Po vsakem zasedanju vlade je mogoče izvedeti to in ono, in zdaj, pravijo, sta na vladi treščila dva principa: eni zahtevajo, naj tako imenovani resorji, ministrstva in drugi, znižajo svoja pričakovanja, drugi pa, da je treba še priviti javni sektor. A vrnimo se k davčni upravi . Ta je vedno, kadar je šlo proračunu res težko, s finančnega vrha dobila ostro sporočilo, naj vendarle iztisne nekaj milijard iz utaj, davčnega dolga, sive ekonomije in kar je še takšnih skritih zalog. No, nazadnje se je vihar vselej polegel, potem ko je človek na vrhu davčne uprave izvedel, česa vsega ne znajo narediti, in se je poskušal ubraniti z nekakšno statistiko o učinkovitosti. Z daj pa še ta prosta miza na davčni upravi.
