Minski labirint

Kar sedeli bi, drug v drugega bi metali zlomljene svinčnike, beloruski predsednik Aleksander Lukašenko bi jim neutrudno stregel kavo in omlete iz domačih beloruskih jajc. A vsake zabave je enkrat konec in po 16 urah so se končala tudi mirovna pogajanja v Minsku. Vsi so se na dolgo in široko razpisali o dogovoru, od katerega pa je v resnici zelo malo. Stališč jim ni uspelo zbližati niti o ključnem vprašanju – prihodnjem statusu Donbasa.

Tako kot minulo jesen Ukrajino tudi tokrat čaka vroče premirje – z vmesnimi obstreljevanji iz težkega orožja. To bo skoraj gotovo pokopalo temeljno zavezo iz Minska, ki sta ustavna reforma do konca prihodnjega leta in decentralizacija države. Z napovedjo, da avtonomija Donbasa ne pride v poštev, je Porošenko že objavil osmrtnico.

In kaj ostane Ukrajini? Preplaviti puntarsko regijo z denarjem, kot je Rusija naredila v Čečeniji? Vse je odvisno od tega, ali je Zahod pripravljen plačati za ta eksperiment, saj Kijev zanj nima denarja.

Evropejcem dihajo za ovratnik Združene države Amerike, ki nameravajo Ukrajincem priskrbeti orožje za njihovo »sveto vojno za svobodo«. Za ta namen so že našli milijardo dolarjev. Koliko bo še potrebno, ko se bo prebudil apetit?

Povzemanje pogovorov v Minsku ni smiselno, je pa mogoče poudariti določene sklepe. Enopolarna svetovna ureditev odhaja na smetišče zgodovine. Tako kot v 19. stoletju postaja mednarodna politika domena velikih držav, kakršne so Nemčija, Francija, Rusija ter vse manj, pa vendarle tudi Združenih držav Amerike skupaj z Veliko Britanijo. Drugim ostane samo še, da izpolnjujejo ukaze. Ukrajina jih dobiva z različnih strani, zato tudi kaos.

Multipolarni svet se rojeva v mukah. Se vam ne zdi odsotnost Evropske unije na pogajanjih v Minsku zelo povedna?