Misija nemogoče

Kakšne logistične skrivalnice se gre premier Pahor, ko se s pomočjo tujega podjetnika o strateško pomembnem poslu pogovarja s partnerji tako, da ne pove ničesar? Bi Slovenske železnice res lahko rešili samo tako, da bi žrtvovali Luko Koper, ki daje več kot 40 odstotkov kruha železnicam?

Objavljeno
16. junij 2010 22.28
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Kaj si lahko misli približno 15.000 zaposlenih treh podjetij, če predsednik slovenske vlade pošilja v njihova podjetja nekega nemškega podjetnika, ki jih poskuša s politično retoriko pregovoriti o projektu, o katerem ni slišati niti enega samega konkretnega argumenta? Kaj naj si mislijo o projektu, o katerem nam nihče, ki smo ga spraševali, ni znal povedati nič oprijemljivega in nič spodbudnega? Spraševali smo ekonomiste, sindikaliste, lastnike, borzne posrednike, direktorje, politike, piarovce, nadzornike, celo državne uradnike ... Nič! Niti ene naklonjene besede. »Kaj naj si jaz mislim o projektu logističnega holdinga, če še največji strokovnjaki ne morejo ničesar komentirati, ker nimajo nobenega podatka? Razočarani smo nad lastnikom, ki bi moral biti naš socialni partner, a se z nami niti ne pogovarja ...« je na naše vprašanje odgovoril Mladen Jovičič iz Sindikata žerjavistov Luke Koper.

Ker ni argumentov, je vse več ugibanj. Najprej, da naj bi šlo za slovenski politični dolg do Nemčije. Kanclerka Angela Merkel je menda že Janezu Janši pred tremi leti in enako zdaj Borutu Pahorju zagotovila politično in gospodarsko podporo (ugodnost, koncesijo), če bo Nemčija dobila vpliv nad slovenskim logističnim jedrom in bo tako najceneje (skoraj zastonj) prišla do Intereurope in Luke Koper. Po drugi teoriji pa, da gre za obljubo (bolj moralne kot materialne) pomoči pri sanaciji in modernizaciji Slovenskih železnic. To, da bi Nemčija prinesla pet milijard evrov v Slovenijo, seveda nihče ne verjame. Slovenija bo morala sama najeti kredite, če bo hotela posodobiti železnico. Nikomur pa ni jasno, zakaj je treba za takšno sanacijo železnic žrtvovati Luko Koper in Intereuropo.

Peter Majcen, generalni sekretar Obalne sindikalne organizacije, je dejal, da gre za misijo nemogoče in da so se ob sedanjih nerazumno nizkih cenah delnic Luke Koper in Intereurope v Sloveniji pojavili mrhovinarji: »Problem je veliko večji, kot je bil arbitražni sporazum,« sklepa Majcen.

Po trenutnih cenah delnic na borzi bi koprsko Intereuropo lahko kupili za pičlih 30 milijonov evrov. To je podjetje z 2500 zaposlenimi, s 505 tovornjaki, 269.000 kvadratnimi metri skladišč in 2,2 milijona kvadratnimi metri zemljišč, da o pisarnah in špediterski mreži niti ne govorimo. Intereuropino premoženje je torej vredno najmanj pol milijarde evrov. Premoženje Luke Koper je za Slovenijo neprecenljive vrednosti; tudi tega cenijo na pol milijarde do ene milijarde evrov, medtem ko delnice kažejo, da je Luka Koper vredna 260 milijonov evrov.

Popolnoma logično je, da želi evropska gospodarska velesila št. 1 (Nemčija) logistično obvladovati Balkan in vendarle uresničiti sanje o prodoru na Vzhod. In mimogrede osvojiti pristanišče na Jadranu. Ampak: zakaj bi morala Luka Koper sklepati holding s SŽ, če zelo dobro sodeluje z avstrijskimi železnicami in za Avstrijo opravi četrtino vsega pretovora? Zakaj bi se morali poslovni partnerji Luke Koper o špediciji pogovarjati samo z Intereuropo, če lahko iščejo tudi konkurenčne možnosti? Kdo pravi, da bi racionalizacijo in boljšo organiziranost poslovanja dosegli samo s pomočjo holdinga? Mar drugače ni mogoče odpuščati odvečnih delavcev, ni mogoče sklepati skupnih poslov, skupaj pripraviti paketov ponudbe s popusti, kot to počneta, denimo, reško pristanišče in hrvaške železnice? Kakšne logistične skrivalnice se gre premier Pahor, ko se s pomočjo tujega podjetnika o strateško pomembnem poslu pogovarja s partnerji tako, da ne pove ničesar? Bi Slovenske železnice res lahko rešili samo tako, da bi žrtvovali Luko Koper, ki daje več kot 40 odstotkov kruha železnicam? Nasploh pa Primorci nimajo dobrih izkušenj s holdingi.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela