Mister minister II

Prestižni mesečnik The Banker, ki izhaja v okviru ene izmed najvplivnejših medijskih hiš na globalni ravni The Financial Times, je že drugič v desetih letih dodelil nagrado enemu izmed slovenskih finančnih ministrov. Prvič leta 2005 Andreju Bajuku, pred nedavnim še sedanjemu ministru Dušanu Mramorju. Nagrada in dejstvo, da tako hitro prejema prestižno nagrado že drugi minister, imata resno in humorno plat. Če začnemo pri zadnjem, bi tujec, ki ne bi nič vedel o Sloveniji, ob seznanitvi s podatkom, da je The Banker nagradil z naslovom najfinančnik kar dva naša ministra v tako kratkem časovnem obdobju, verjetno pomislil, da je dežela z dvema milijonoma prebivalcev valilnica nadpovprečnih, skoraj genialnih finančnikov. Pogled na javnofinančno sliko države morebitno prvo vzhičenje seveda relativizira. Sloveniji v svojih 25 letih še ni uspelo domačega proračuna tako urediti, da bi našim zanamcem nekoliko olajšali življenje. Se pa stvari po katastrofalnem desetletju polagoma le urejajo – pri tem ima zasluge kar nekaj vlad, ki smo jih menjali kot po tekočem traku, in finančnih ministrov. Od Janeza Šušteršiča, Uroša Čuferja do Dušana Mramorja.

Zabavna plat nagrade tudi je, če izhajamo iz predpostavke, kot so jo zastavili v GZS, da si nagrado angleške revije bolj zaslužijo Mramorjevi predhodniki, da bi moral nagrado leta 2005 pravzaprav prejeti prav Mramor, ki je bil finančni minister v ključnem obdobju priprav za prevzem evra. Bajuk je zadevo nato le še izvedel in prejel nagrado, so trdili takratni kritiki, polni zavisti. Po desetih letih pravzaprav poslušamo skoraj identične opazke, kar nazorno razkriva zavistno plat slovenske duše. To se po desetih letih ni prav nič spremenilo. Morda le v tem, da se je politični predznak zavisti spremenil. Zavist je pač primarno človekovo čustvovanje, zato si ne smemo delati utvar, da bomo kdaj presegli stopnjo zaplotniškega drobnjakarstva, tudi ko nastopi čas za podporo, kakemu Slovencu, ki se poteguje za pomembno funkcijo v tujini, ali pa mu vsaj čestitati, ko prejme odmevno titulo.

Nagrada najfinančnik leta 2005 ni bila naključna, saj jo je pravzaprav dobila Slovenija, ker se je je tedaj držala etiketa najuspešnejše centralno-vzhodno evropske države na poti v EU. Tudi zadnja nagrada ni naključje. Slovenija se je po nevarnem sprehajanju po robu finančnega zloma od leta 2011 do 2013, hitro in uspešno znašla na varni strani. Vsaj tako ocenjujejo v ugledni finančni reviji, ki jim ekonomske analize in ocene niso tuje.

Nagrada Mramorju ima tudi notranjepolitično dimenzijo. Privrženci teorij zarot, teh pa v slovenskem političnem prostoru ni malo, verjetno besnijo, ker so Mramorja okitili z nalepko najfinančnik prav v obdobju, ko se je proti njemu oblikovala široka fronta županov, interesnih skupin in strankarskih kurjačev, ki želijo iz proračuna izpuliti čim več davkoplačevalskega denarja za zadovoljevanje svojih parcialnih interesov. Pa si predstavljamo, kakšno sporočilo bi poslali navzven, če bi jim premier Miro Cerar, denimo, ustregel in najfinančnika v letu 2016 zamenjal. V športnem žargonu bi temu rekli strel v koleno.