Tiskane izdaje
Danes bodo ministri za pravosodje Evropske unije v Talinu razpravljali o morebitnem zaprtju osrednje sredozemske begunsko-migrantske poti. Jezik bo politično korekten in zaprtja ne bodo omenjali, a morebitne posledice odločitev v estonski prestolnici in v prihodnjih tednih tudi v Bruslju utegnejo Sredozemlje, največje neoznačeno množično grobišče v Evropi, še bolj napolniti.
Evropska unija se je odločila svojo neposredno odgovornost za življenja sto tisočih ljudi na begu z mastno podkupnino v slogu evropsko-turškega dogovora »izročiti« Libiji, padli državi, ki jo poleg treh vzporednih samooklicanih vlad obvladujejo različne milice in kriminalne združbe. Med naštete je mogoče postaviti kar enačaj - enako velja za popolnoma nekompetentno libijsko obalno stražo. Ta je v nasprotju z nevladnimi humanitarnimi reševalnimi ekipami, ki so samo letos rešile 41 odstotkov vseh utapljajočih se ljudi in jim zdaj zaradi predloga EU preti prepoved delovanja, očitno vsega spoštovanja (in bogate finančne spodbude) vredna organizacija.
Velik zločin proti človečnosti, ki se dogaja v našem morju, se bo zaradi humanizma in empatije »osvobojenih« evropskih birokratov in (proti)begunskih ter (proti)migrantskih politik držav članic, kjer s kršitvijo ključnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah (zakon o tujcih!) ter odvračilno azilno politiko Slovenija prednjači, še stopnjeval. Število ljudi, ki umirajo na poti proti Evropi, lažni obljubljeni deželi, je že dolgo le še suhoparna statistika. Tako suhoparna kot število žrtev vojn in podnebnih sprememb, ki se le na videz dogajajo daleč stran.
A dokler je (še) mogoče pogledati vstran in se Evropa na okopih preteklosti in brez vizije prihodnosti ne bo še bolj neposredno spopadla z novo globalno resničnostjo, bodo ljudje še naprej umirali. Množično. Neopaženo. Večkrat celo nezabeleženo = nevredno uradnih statistik.
