Tiskane izdaje
Preživeli in svojci žrtev esesovskega uničenja v francoskem Oradourju doslej še nobenemu nemškemu voditelju niso dovolili vstopiti v vas, ki je s svojimi porušenimi stenami presunljivi opomin na nečloveške zločine. Ni jim mogoče zameriti: pod streli, ročnimi bombami in ognjem Hitlerjevih krvnikov je leta 1944 umrlo 642 ljudi, najmlajši je bil komaj nekaj mesecev star dojenček. V požgano vas so ta teden dovolili šele dobremu človeku iz berlinskega predsedniškega grada Bellevue, šele nekdanji pastor in raziskovalec zločinov vzhodnonemškega komunističnega režima Joachim Gauck se je skoznjo lahko sprehodil z roko v roki z enim od šestih preživelih in s francoskim predsednikom Françoisom Hollandom.
Gauck ni navaden politik in se morda nikoli ne bi povzpel na položaj najvišjega predstavnika svoje nasprotij polne države, če ne bi njegov mladi predhodnik mislil, da mu je dovoljeno vse. Za dobrega človeka pa nemški predsednik velja zato, ker se je krivicam upiral ne glede na to, s katere strani so prišle – in ker zna poslušati. Sin pomorskega kapitana, ki je bil zaradi pisma z Zahoda obtožen vohunstva in je preživel sovjetski gulag, se je kot teolog upiral režimu, ki je zato, da mu ne bi pobegnili vsi državljani, na svojih mejah zgradil zid. Francoske žrtve nacizma so Gaucku tudi prisluhnile, ko je govoril o bolečem notranjem spopadu zaradi svojega nemštva. Takšnemu nemškemu predsedniku se je ta teden v grozovito požgani vasi Oradour-sur-Glane pustil objeti tudi 88-letni Robert Hebras, ki je pokol preživel le zato, ker so ga pod seboj pokopala trupla sovaščanov.
V jeseni svojega življenja pa Hebras spoznava, da je treba odsloviti sovraštvo in po toliko letih odpustiti, a mu je to morda lažje narediti, ker mu je Nemčija prišla nasproti vsaj del poti. Prve mlade generacije, ki so o nacističnih grehih izpraševale svoje starše in stare starše, so danes sami sivolasi starci, in čeprav so tudi v Nemčiji stari in mladi, ki se vidijo kot Hitlerjevi dediči, je javna razprava o nekdanjih zločinih v tej državi morda bolj odkrita in bolj vztrajna kot v nekaterih drugih napadalkah druge svetovne vojne, ki so pogosto videti kot žrtve selektivnega spomina.
Nemci o svojih grehih govorijo več kot drugi, še posebno zdaj, ko imajo predsednika z velikim talentom za odpiranje bolečih tem. Če se tudi o najtežjih zločinih govori ljudem, ki poskušajo razumeti, je mogoče brez žaljenja žrtev iz vasi Oradour-sur-Glane analizirati tudi vpoklic številnih njihovih morilcev na kruto vzhodno fronto pri rosnih najstniških letih. Mnogi od njih so prišli iz Alzacije, ki so si jo francoske in nemške vojske v stoletjih podajale kot vojni plen. Pa tudi sicer je zgodovina nemško-francoskih odnosov ter tudi drugih evropskih držav dolg seznam krvavih spopadov, lakote in bolezni. Nikoli več se ne sme ponoviti.
Evropa je močna, dokler se tudi najhujši nasprotniki lahko pogovarjajo med seboj, pa če še tako boli. Joachim Gauck je francoskim prijateljem tako natočil čistega vina o reformah, ki jih potrebujejo, če hočejo uspevati, a tudi sam ni brez madeža. Njegov lastni sin mu je očital, da je za višje cilje žrtvoval svojo družino. Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.
