Moč nemških mišic

Avtocestne vinjete so očitno tema, ki hitro razburi Evropo. Ko jih je pred šestimi leti uvedla Slovenija, so v sosednjih državah zagnali vik in krik. Rešitev, po kateri bi veljale le polletne in letne vinjete, je bila za Bruselj nesprejemljiva, ker da tuje voznike diskriminira in spravlja v slabši položaj v primerjavi z domačini. Slovenija je dobila opomin, evropska komisija se je odločila za postopek proti Sloveniji z argumentom o kršitvi pravnega reda EU, zamrznjeno je bilo odločanje o financiranju avtocestnega odseka Slivnica–Draženci.

Na koncu, seveda, ni bilo druge poti, kot da je Slovenija popustila. Odpravila je polletne vinjete, v zameno je uvedla tedenske in mesečne.

Med članicami EU, ki so do zdaj uvedle vinjete, so predvsem manjše države. Tudi pri poskusu njihovega uvajanja v Nemčiji, kjer za avtomobile ni nobenih cestnin, avtoceste pa financirajo iz drugih virov, se že nakazujejo veliki zapleti. Nemčija ima kot država sredi stare celine z devetimi sosedami osrednji položaj v EU, zato imajo njene odločitve na področju prometa še večji, strateški pomen. Toda: zdi se, da je v ozadju le nemška notranjepolitična bitka, v katerih hočejo bavarski konservativci (CSU) uveljaviti svojo voljo v zvezni vladi.

Tako je iz lanske predvolilne retorike na Bavarskem s populistično zahtevo, naj tujci končno začnejo plačevati za nemške avtoceste, nastal predlog o vinjetah. Glede na dolžino avtocest so njihove cene nizke. Tudi izkupiček po odbitju stroškov bo za veliko Nemčijo bolj simboličen – okoli pol milijarde evrov. Kopja se ne lomijo zaradi njihovih cen, ampak zato, ker nemška vlada noče kršiti obljube, da nemški vozniki z njihovo uvedbo ne bodo nič bolj obremenjeni. Kot nekakšno odškodnino za plačano vinjeto, se jim bo v znesku njene cene znižal davek na avtomobile.

Čeprav se očitkom o diskriminaciji med drugim poskušajo izogniti z argumentom, da sta davek in vinjeta dve ločeni temi, je povsem jasno, da so na muhi tuji vozniki. To so v skladu s svojo dosedanjo prakso in stališči ugotovili tudi v evropski komisiji, kjer je za promet pristojna slovenska komisarka Violeta Bulc. Če ne bodo padle med zakonodajnim postopkom ali na sodišču EU, bi nemške rešitve utegnile spodbuditi še druge vlade, da z zakonskimi akrobacijami za predvolilne ali druge namene razbremenijo domače voznike.

Bolj kot sama rešitev bi za sodobno Evropo morali biti bizarna logika v ozadju »bavarske« vinjete: merjenje na tujce, voznike iz drugih članic EU, in razkazovanje nemških mišic v slogu – saj nam nihče nič ne more. Tako je Evropa še vedno ujetnica nacionalnih optik in sebičnosti. Bolj koristne bi bile razprave, kako bi iz kaotičnega sistema, ko v Evropi vsaka od 28 članic po svoje ureja vprašanje cestnin, v prihodnjih letih ali desetletjih razvili čim bolj enoten sistem, ki bi ga pozdravili tako državljani kot tudi gospodarstvo.