Moč užaljenih veličin

Turčija in Rusija sta bili zaradi nespametne turške sestrelitve ruskega letala še novembra lani na robu vojne. Ni hec, če tako velika in pomembna članica Nata, kot je Turčija, v času ukrajinske krize in že tako zaostrenih odnosov med Natom in Rusijo na obrobju sirskega konflikta, v katerem si Zahod in Rusija prav tako stojita nasproti, meni nič, tebi nič sestreli rusko bojno letalo. Med Moskvo in Ankaro so letele hude besede, zaskrbljeni so bili tudi v Natu, ruski predsednik Putin pa je o Erdoğanu celo izjavil, da je »Alah vladajočo turško kliko očitno kaznoval tako, da jo je zapustila pamet«.

Kaj je dva vase zaverovana avtokrata, ki sta se še konec lanskega leta medsebojno zmerjala, privedlo do tega, da sta se v pičlih osmih mesecih zbližala in se v torek celo srečala v Putinovem rojstnem Sankt Peterburgu, bo ostalo skrivnost. Neverjetno hitra otoplitev je presenetila celo najboljše poznavalce obeh. Da bi bili v ozadju zgolj gospodarski interesi, ruska želja po obnovitvi Gazpromovega projekta »turški tok« in turške želje po ponovnem navalu ruskih turistov, je malo verjetno. Veliko močnejši vzrok, ki je »sultana z Bosporja« prisilil v Kanoso, »kremeljskega carja« pa k temu, da ga je vsem zameram navkljub sprejel, bi utegnila biti – naj se sliši še tako paradoksalno – Evropska unija. Oba, tako Putin kot Erdoğan, gojita hude zamere do EU, Zahoda, ZDA in Nata. Prvi zaradi ukrajinske krize in »krivičnega« Natovega prodiranja proti vzhodu Evrope, drugi pa zaradi »požrtih evropskih obljub« in »izdaje«, ki jo je po zatrtem vojaškem puču doživel tako od EU kot od ameriških generalov in Cie. Potihoma se je celo govorilo, da naj bi Erdoğana na puč opozorile ruske tajne službe, kar je predsednik s svojo neposredno zahvalo »dragemu prijatelju Vladimirju«, ki da je s svojim telefonskim klicem po neuspelem puču »osrečil turški narod«, v Sankt Peterburgu posredno celo nekako potrdil.

Ker je znano, da Putin briljantno obvlada strateške igre in da bi mu od Nata in EU še nekoliko bolj oddaljena Turčija v sporu z Zahodom prišla še kako prav, je zgodba videti še malenkost verjetnejša. V marsičem tudi zato, ker tudi Erdoğan s svojim »zbliževanjem« stališč z Izraelom, Saudovo Arabijo, Katarjem in celo Iranom Evropi in Zahodu zadnje čase vse bolj jasno sporoča, da nista njegova »edina opcija«. Možnosti, da bi Putin in Erdoğan v resnici našla skupne točke, je po oceni Zahoda, ki je budno spremljal peterburško srečanje, sicer bolj malo. Gospodarsko morda še, politično pa zelo težko. Če ne zaradi drugega, zaradi diametralno nasprotujočih si stališč do sirskega konflikta.

Na srečo, po peterburškem vrhu pravijo zahodni analitiki, ki pa kljub temu ne bi smeli povsem pozabiti, da se je v zgodovini že veliko vojn začelo prav s »paktiranjem« na prvi pogled morda celo nekompatibilnih »užaljenih avtokratskih veličin«, ki jih demokratični svet ni bil pripravljen razumeti, predvsem pa ni znal – neenoten in neodločen, kot praviloma je – pravočasno ustaviti njihovega vzpona. Putin in Erdoğan bi zato morala biti zelo resen opomin Evropi, da je skrajni čas za ureditev odnosov tako s Turčijo kot z Rusijo.