Moda velike nevarnosti

Vse do včeraj se je zdelo, da je največja nevarnost, ki grozi svetu, jedrska bomba Severne Koreje. Nato pa so se pojavili novi primeri ptičje gripe in prestrašeni pogledi so se obrnili proti Kitajski, od koder znova grozi smrtonosni virus.

In komaj so politični fatalisti napisali scenarij o tem, kako bi se severnokorejski jedrski stroj lahko povezal z različnimi teroristi, ki že dolgo kujejo načrte o uničenju svobodnega sveta, že so se jim pridružili tudi biološki napovedovalci katastrof z znanstveno utemeljenimi izračuni, koliko milijonov ljudi bi lahko pokončala nova pandemija.

Nato pa je neki komentator na kitajski televiziji zamahnil z roko – in to tako ob severnokorejskih jedrskih grožnjah kot ob širjenju ptičje gripe – in ugotovil, da nam največja nevarnost grozi iz gospodarskih pasti. Če bi se druga največja svetovna gospodarska sila spotaknila na svoji razvojni poti, namreč nihče več ne bi mogel zagotoviti varnosti pred trgovino z jedrskimi bombami med psihopati, pa tudi ne pred širjenjem neobvladljivih okužb po vseh celinah sveta.

Že zdavnaj smo ugotovili, da je obdobje, v katerem živimo, zaznamovano z vsemi mogočimi nevarnostmi in da je najmočnejše kolektivno čustvo strah pred prihodnostjo. Bojimo se vsega: od propada evra in naših prihrankov do uspeha Kim Džong Una in uresničitve njegovih jedrskih sanj.

In čeprav se Evropejci upravičeno bojijo tega, da bi se v resnici lahko zgodil prvi jedrski spopad, in čeprav se Azijci še toliko bolj upravičeno bojijo ponovitve uničujoče valutne vojne, se ob vsem tem zdi, da se je nevarnost spremenila v modo.

Moderno je, na kratko povedano, stati na robu multilateralne panike zaradi vsega tistega, kar bi lahko ogrozilo globalno ravnovesje. Ker pa se kljub temu ne zgodi tako zlahka nobena od katastrof, s katerimi nas bombardirajo s področja domnev in verjetnostnih računov, moramo nevarnosti v medijskem prostoru menjavati enako hitro, kot se v modnih revijah in v izložbah menjujejo modni trendi. Nekaj časa imamo Kimovo bombo in nekaj časa kitajski virus. Nekaj časa evropsko krizo in nekaj časa vesoljski meteorit. Nekaj časa majevski koledar in nekaj časa aprilski sneg. Ko nas nato podaljšana zima spomni še na strah pred globalnim segrevanjem, se nam zazdi, da se resnično ne bomo mogli izogniti takšni ali drugačni kataklizmi.

Pri vsem tem pa je jedrska moč Severne Koreje lahko prava nevarnost, tako kot se v resnici lahko razširi virus H7N9, kitajsko gospodarstvo sesuje vase, evrsko območje propade, globalno segrevanje pa prinese novo ledeno dobo. Če se iz strahu rojevajo rešitve za katero koli od omenjenih kriz, potem se je vredno bati.

Če pa se bo izkazalo, da smo že odvisni od nevarnosti, ki zvišujejo kolektivni adrenalin, potem je morda bolje brati grozljivke, namesto da bi listali po zgodovinskih primerih globalne katastrofe. Kajti ta se ne bo zgodila. In ker bomo vse tisto, česar se bojimo, preživeli, je treba izoblikovati konstruktiven način, ki nam bo pomagal dočakati prihodnost.