»Razsvetljena kitajska demokracija potiska Zahod v senco.« Tako se glasi naslov komentarja tiskovne agencije Xinhua ob začetku 19. partijskega kongresa, nato komentar pojasnjuje prednosti kitajskega enostrankarskega sistema v primerjavi z zahodnim večstrankarstvom. Medtem ko Zahod izčrpava samega sebe s konfrontirajočim tekmovanjem med različnimi strankami, kitajska komunistična partija goji duh sodelovanja in konstruktivnega soobstoja z vsemi političnimi organizacijami, ki jih pravzaprav ne upošteva.
Kitajska nam torej ponuja modrost enoumja. To počne z razlogom, kajti kadar poslušamo razprave v parlamentih nekaterih evropskih držav in kadar samo na hitro pogledamo skozi vrata Bele hiše, smo prisiljeni pomisliti, da je demokracija postala samo še predmet posmeha.
Svoboda neobrzdano golta lastno pamet. Dolgo smo čakali na vprašanje, kaj bi Kitajska rada dosegla s svojimi modernizacijami in reformami, in zdaj nam je vendarle odgovorila. Rada bi postala največja globalna sila in človeštvu ponudila svoj politični izum. Enostrankarska država z razsvetljenim absolutističnim vladarjem na čelu, prepričana o vzvišeni etičnosti svoje civilizacije kot temeljnem mehanizmu nadzora nad nacionalističnimi strastmi in merkantilističnimi nagoni, se namerava povzpeti na vrh sveta. Ostaja vprašanje, ali je svet pripravljen na to.
Ali ponuja demokracija drugačne odgovore? Ali sami vemo, česa si želimo? Veliki kitajski politični eksperiment se je začel na začetku prejšnjega stoletja in zdaj se nadaljuje z novo navdušenostjo. Kitajski revolucionarji so najprej ustvarili republiko in privolili, da je ta sestavni del sveta. Nato so si od Zahoda izposodili komunizem, da bi oblikovali stoletno nacionalno strategijo. Zdaj na novo definirajo globalizacijo kot svoj veliki projekt in nam jo ponujajo kot svoj prispevek človeštvu. Bomo sprejeli takšno kitajsko darilo? Ali smo se morda na svobodnih volitvah odločili, da nimamo več izbire?
Tiskane izdaje
