Mojster preživetja

Da bomo letos imeli po dolgem obdobju znova volitve, se marsikdo v tej državi še ne zaveda. Včasih smo rekli, da so volitve praznik demokracije, po padcu zaupanja javnosti v vse državne institucije in družbene organizacije pred turbulentno gospodarsko-finančno krizo in po njej pa smo bili kar nekako zadovoljni ob ugotovitvi, da pa letos volitev ne bomo imeli. Dejstvo, da jih nismo imeli kar tri leta, se v današnjem kontekstu sliši kot neverjeten luksuz, ker ljudje nimajo posiljenega občutka, da nekdo, ki je v minulih letih slabo opravil svoje delo, zdaj znova nekaj želi od njih. Njihov glas, namreč.

Že ob izteku lanskega leta smo se novinarji spraševali, kje je predvolilna vročica. Kje so kandidati za predsednika republike? Nobena vodilna politična stranka na to vprašanje nima odgovora, ker kandidatov preprosto še nimajo. Nekoč, ko so demokracije dajale vtis trdnejših institucij, so se politiki v tekme oziroma na volitve podajali dovolj zgodaj, da so potencialni volivci kandidate lahko dobro spoznali in preverili, ali njihove izkušnje in vrednote ustrezajo njihovim prepričanjem. Danes se zdi, da se ali stranke ali kandidati za najpomembnejše funkcije v državi odločajo za vstop v predvolilno tekmo v zadnjem trenutku, da bi se o njih čim manj pisalo, poročalo in preverjalo. Absurdnost bi lahko opisali s situacijo, da se politični razred odloča za strategijo volilne zasede – ko politik tik pred zdajci skoči na oder in zavpije: »Tu sem, najboljši sem, dajte mi glas.« Javnost, ki je osredotočena k bolj eksistenčnim temam, pa to v svoji apatiji komajda opazi.

Eden od vzrokov, da velika večina političnih strank in civilnih iniciativ še skriva svoje kandidate za predsedniško tekmo, je tudi sedanji predsednik republike Borut Pahor. Če bi danes sodili po izsledkih vseh lestvic priljubljenosti, bi bili skoraj prepričani, da Pahorju zmaga in drugi mandat ne bi smela spolzeti iz rok. A Pahor, politik, kakršen je, z enim od najdaljših stažev med vsemi v politični areni – preživel je celo popoln kolaps zaupanja po predčasnem koncu njegove vlade v mandatu 2008–2011 –, ničesar ne prepušča naključju. Poraz njegovega predhodnika na predsedniških volitev pred petimi leti, absolutnega favorita Danila Türka, je poučen.

Očitati politiku in s tem Pahorju, da se ves čas pripravlja na nove volitve, je neresno, kajti kaj pa naj drugega počne politik na javni funkciji, še zlasti pa na funkciji predsednika v Sloveniji, ki ima po ustavni ureditvi bolj simbolno vrednost. Pri tem se mu zgodi tudi kakšna napaka, kakršno je bilo častno pokroviteljstvo nekemu društvu, ki ga vodi pogojno pravnomočno obsojeni predsednik. A Pahor, politik mnogih življenj, bo to sporno častno pokroviteljstvo preživel brez večjih prask. Kljub temu mora do finiša volilne tekme vendarle paziti, da se podobnih spodrsljajev na koncu ne bi nabralo preveč.