Tiskane izdaje
V Italiji vsak dan izpuhti skoraj 500 delovnih mest.
Četrtina jih izgine pred očmi mladih ljudi, ki si komaj še upajo pomisliti na zaposlitev za nedoločen čas. Podatek je pretresljiv, pa ga je komaj zaslediti med poplavo poročil o zborovanjih, predvolilnih puhlicah in zmerjanju med politiki, ki se ženejo za zmago na volitvah.
Čez štirinajst dni, 25. februarja zvečer, bo zahodnim sosedom jasno, kako so doživeli dobro leto prisilne uprave Maria Montija. Kot odrešenik se je pojavil predlansko jesen, po padcu velikega Viteza, ki jih je pahnil v brezno dolgov in zastoja.
Volivci, ki so pozabili, kaj je zgodovinski spomin, bodo povedali, kaj menijo o starih politikih, ki se vračajo po letu dni navidezne odsotnosti. Vsak varčevalni ukrep so izglasovali, zdaj grehe pripisujejo samo Montiju.
Veliki, bogati, vsemogočni Berlusconi je padel po volji Evrope in Angele Merkel. Pred njim so tekmeci z leve sredine padli. Monti je kljub nekaterim resničnim in nekaj navideznim uspehom padel, ker je tako hotel Berlusconi. In spet se je vse zavrtelo v poskočnem ritmu povojne Italije, ki zna prešteti skoraj toliko vlad kot let obstoja republike. Vedno jo je reševala vsemogočna birokracija. Tudi gospodarstvo se je dolgo dobro znašlo, veliki podjetniki so znali denarja potrebne politike utiriti sebi v prid.
Monti je Italiji vrnil dobro ime pred svetom, doma se je zameril z davki. Po zadnjih podatkih anket mu med velikimi tekmeci kaže najslabše. V trenutkih, ko se je sklenil preleviti v politika, se mu je zataknilo. Samo njegovih grehov se spomni obubožani Italijan. Prehitel ga je tudi že komedijant Beppe Grillo, ki kar govori in govori, zraven pa obilno maha. Mladi brez dela mu menda radi prisluhnejo.
Kakšne so perspektive? Negotove in majave. Ankete največ glasov pripisujejo demokratom in Pierluigiju Bersaniju, ki mu še pred nekaj tedni obilna prednost kopni iz dneva v dan. Resni analitiki povedo, da njegova koalicija, tudi če bi se mu v ekstremni nuji pridružil Monti, ne more trajati večno. Še noben levičarsko-sredinski kompromis se doslej ni dolgo obdržal.
Iz globin bežne pozabe, ki je pomagala zbrisati spomin na bunga bunga in hude čase, spet vstaja Silvio Berlusconi. Samo nekaj obljub je bilo dovolj, pa se je spet priljubil. Davek na nepremičnine bo izničil in denar vrnil, kar na roko. Pa gradnje na črno bo še enkrat oprostil. Še kakšen odpustek bo ponudil, upajo ljudje. Ljudstvo svobode in tudi drugi. Sanjajo, kako bodo nekega dne lahko bogati kot Silvio, nedotakljivi kot on, mladim dekletom všeč kot veliki Vitez.
Bersani še lahko zmaga, ker mu Berlusconijev volilni zakon ob majhni prednosti lahko zagotovi trdno večino. Če zmaga, pravijo, pa bodo kmalu nove volitve. Če izgubi, verjetno tudi. Vitezove obljube vodijo v novo brezno. Najbolje bi bilo, če bi še naprej vladal Monti, to pa se lahko zgodi samo v primeru nove hude krize.
