Tiskane izdaje
Ameriški administraciji na čelu z Barackom Obamo je EU s svojimi zapletenimi strukturami in neenotnimi članicami že tako tuja. Po drugi strani je stara celina z veliko mero vznemirjenosti spremljala napovedani strateški zasuk ZDA v pacifiški prostor s tkanjem novih strateških vezi z dinamičnimi azijskimi gospodarstvi. Izguba ameriškega varnostnega dežnika nad EU, ki pri snovanju skupne zunanje ali obrambne politike še ni prišla niti do porodnih krčev, bi Evropo lahko postavila v prazni prostor.
Ocene stanja EU so neprizanesljive: demilitarizacija Evrope, kakofonija 28 obrambnih strategij, odsotnost strateškega razmišljanja. Tudi ZDA so začele izgubljati potrpljenje. V okviru Nata kar so trije od štirih dolarjev, namenjeni naložbam v obrambo, ameriški. Med krizo so evropske članice še bolj pritisnile na zavoro in še bolj krčiti izdatke za obrambo. Iz Washingtona so redno prihajala v sporočila v slogu: prihodnje generacije ameriških politikov se bodo začeli spraševati, zakaj sploh potrebujemo Nato ...
»Položaj v Ukrajini nas je spomnil, da varnost ni zastonj,« je Obama sporočil v Bruslju, srcu Evrope, ki ga je obiskal šele v šestem letu predsednikovanja. Ruska agresija na Ukrajino in priključitev Krima z nespoštovanjem ozemeljske celovitosti, teptanjem sporazumov in kršitvijo mednarodnega prava je bilo znamenje, da strateških izzivov na stari celini še zdaleč ni konec. Čeprav ima konfrontacija pridih hladne vojne, taka napetost v globaliziranem svetu 21. stoletja ni možna. Poleg tega Rusija deluje sama, brez zaveznikov in ideološke motivacije.
Kljub temu je bilo med Obamovim obiskom v Evropi očitno, kako je razširjeni Zahod strnil vrste. Predsednik ZDA je partnerjem iz EU zagotovil, da bo Washington vztrajal pri varnostnih zavezah Evropi. Skratka, ukrajinsko-ruska kriza je za čezatlantsko partnertsvo – kot se nje izrazil eden od evropskih diplomatov v Bruslju – kot mana z neba. Tudi Nato je videti, kot da se bo vračal k svojim koreninam. S krepitvijo obrambnih zmogljivosti, logiko zavračanja, z novimi analizami groženj (z vzhoda).
Obama je v Bruslju veliko govoril o skupnih vrednotah, svobodi, zgodovinskih vzporednicah Čeprav so odnosi ob izbruhu krize, desetletje po velikem razdoru z Nemčijo in Francijo glede iraške vojn, videti skoraj idealni, so bila sporočila nedvoumna. Washington pričakuje od evropskih držav, da začnejo več vlagati v lastno obrambo in da same naredijo dovolj za zmanjšanje energetske odvisnosti od Rusije. Pri aferi NSA, ki je temeljito omajala evropsko zaupanje v ZDA, Obama še ni pripravljen na večja popuščanja.
Takšna nesoglasja so v luči ruske grožnje vzpostavljenemu redu, porinjena na obrobje. Prava preizkušnja za novo čezatlantsko zavezništvo 21. stoletja je trgovinsko-investicijsko partnerstvo (nekakšen gospodarski Nato), ki ga je Obama v Bruslju bolj ali manj ignoriral. Glede tega bo Obama moral ponuditi še več kot le brezhibne govore. Tako bi bilo novo čezatlantstko zbliževanje še napolnjeno z vsebino. Zgolj poenotenje na podlagi zunanje grožnje ne zadošča za gradnjo trdnih mostov.
