Mračni predmet poželenja

Nekako mimogrede sta v slovenski javnosti zmuznila dva, med seboj vsekakor povezana dogodka, ki bosta tako ali drugače krojila življenje Slovencem v prihodnjem desetletju. Med Pragerskim in Hodošem so se tako brez velikih dilem in razprav v javnosti lotili največje infrastrukturne naložbe v državi in začeli nujno posodobitev železniške proge, za kar bodo porabili 465 milijonov evrov. Le teden prej je minister za infrastrukturo koprskim direktorjem sporočil, da je zastavljena gradnja drugega tira predraga in da bo nujen še en premislek o njej. Nihče od primorskih direktorjev ali logistov ministru Samu Omerzelu ni oporekal.

Z njim se je strinjal celo koprski župan Boris Popovič, ki je rekel, da mu postaja omenjeni minister »vse bolj všeč«, ker se tudi njemu zdi 1,2 milijarde evrov preveč za tako progo. Da je treba poiskati cenejšo različico, sta menila tudi Dušan Mes s Slovenskih železnic in Gašpar Gašpar Mišič iz Luke Koper. Zadnjemu je uspelo zgolj opozoriti, da bo sedanja proga leta 2020 postala omejitveni dejavnik.

Ob takem prerazporejanju strateških odločitev moramo opaziti vsaj nekaj podrobnosti. Za drugi tir je odkupljenih že 99 odstotkov zemljišč. So logistični strategi vrgli denar stran? Drugič: katera strokovna institucija je izračunala, da bi drugi tir res stal 1,2 milijarde evrov? Mi vemo za izračune izdelovalcev projektov, da bi drugi tir stal od 900 do 950 milijonov evrov. Vemo tudi, da je Dars za predor Markovec leta 2006 predvideval stomilijonsko naložbo, zdaj pa kaže, da bo znašala približno pol manj. Tretji pomislek je: koliko časa bo država potrebovala za začetek neke tretje različice drugega tira, če upoštevamo dejstvo, da so o drugem tiru začeli »sanjati« leta 1992, sprejeli državni lokacijski načrt leta 2005 in da smo po devetih letih še zmeraj tam – pri sanjah.

Jože P. Damijan je lani, 7. decembra, slovenskemu logističnemu cvetoberu predstavil študijo, iz katere je bilo razvidno, da bo pričakovana rast pretovora Luke Koper že leta 2018 presegla prenovljene zmogljivosti obstoječega tira in da se bo že naslednjega leta tovor začel preusmerjati v druga pristanišča, na ceste in na italijanske železnice. Boris Popovič in koprska SD še zmeraj menita, da bi bilo za Luko Koper najceneje, če bi zgradili šest kilometrov proge do Trsta (50 milijonov evrov). Jože P. Damijan pa je seštel tudi, da Slovenija brez drugega tira do leta 2030 izgubi dve milijardi evrov. Seveda, saj polovico tovora Slovenske železnice prepeljejo iz domačega pristanišča.

Nemci so za vlaganja v svojo železniško infrastrukturo namenili 50 milijard evrov, Američani pa 700 milijard dolarjev (največ po krizi leta 1930). Gašpar Gašpar Mišič pravi, da denar za drugi tir ni problem (zato je najbrž tudi tokrat denar, prvotno namenjen drugemu tiru, hitro prisopihal na drugi konec Slovenije), ampak je vse stvar politične odločitve. Toda politika za vse te umazane podrobnosti v zvezi z donosom (ali izgubo) naložbe v določene tire sploh nima časa. Skrbeti mora za precej pomembnejše – za svoja vplivna področja.