Mrzlo materino naročje

Po letih, v katerih se je v Kobilarni Lipica zamenjalo deset direktorjev s povprečnim stažem 1,6 leta in so se v svetu tega javnega zavoda izmenjevali ducati predstavnikov ministrstev, gostinsko-hotelirska dejavnost »bisera«, državnega kulturnega spomenika najvišjega pomena in ponosa, trenutno temelji na 35 zaposlenih v Lipici Turizem, ki delajo zastonj. V izvorni kobilarni lipicancev turistom streže natakarica, ki zdaj že drugi mesec dela kot prostovoljka.

Vlada se je zgubarske Lipice Turizem znebila tako, da jo je parkirala v Slovenski državni holding (SDH). Tisti dan, ko je potrjevala ta sklep, so si njeni ministri menda vsi zavezali rute čez oči, da ja ne bi videli, kaj počnejo. Namreč da lipiški turizem pošiljajo v SDH, kjer mu ne morejo dati vode, kaj šele mleka. Ne kredita za premostitev zime, kaj šele kredita za pokritje akumuliranih izgub. Kilavo dete številnih mater so potisnili čez prag, minister Židan pa mu je na seji parlamentarnih odborov v sredo, po štirih letih ukvarjanja z njim, pred nosom zaloputnil vrata, rekoč, da so njegova skrb pravzaprav le konji, turizem pa naj se znajde, kakor ve in zna.

Pri tem je minister še rekel, da je ta model najboljši izmed mogočih. Model s koncesijo, kakršen deluje v Postojnski jami, da za Lipico ni primeren, kajti koncesionar ne more nikamor odnesti Postojnske jame, rejske knjige pa lahko. Sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Aleš Cantarutti pa je modro ugotovil, da bi bil za kobilarno najprimernejši elitni turizem! In to po tem, ko smo poslušali o 2,3 milijona evrov izgube Lipice Turizem, od tega o 700.000 evrov, ki jih dolguje nekdanji materi kobilarni. O še vedno nerazvozlanem lastništvu nepremičnin med tremi uporabniki istega prostora in zaprtem hotelu Klub. Pa o porušenem bazenu, edinem delujočem Maestosu, v katerem so še pisarne, in o 1,5 milijona nedovoljene državne pomoči, ki kot Damoklejev meč visi nad Lipico.

V SDH, kjer so jim mar le številke, ne »biseri« ne ponos, so že jasno povedali, kaj vidijo: da gostinstvo in hotelirstvo brez konjev pod skupno streho ne bo moglo živeti, jih bo pa lahko (so)financiralo. Pripravili bodo načrt za rešitev Lipice Turizem, vendar le ob določenih predpostavkah, ki pa jih bo morala zagotoviti – vlada. Kilavo dete bodo takrat hočeš nočeš spet poslali v mrzlo materino naročje.

Za nekdanjo enotno zgodbo se zavzemajo tudi lipiški sindikalisti, ljudje z zgodovinskim spominom. In ta je še vedno doma tudi v Postojni. Še takrat, ko je jamo obiskalo po milijon turistov in ko Postojnska jama, naravni biser, ni hotela več »futrati« gostinstva in hotelov ter so se razdelili v tozde, je gostinsko-hotelirska dejavnost postala bolj kilavo dete in je prva propadla. Postojnske jame se res ne da odnesti, lahko pa bi se v njej lomilo kapnike in kurilo kresove. Če ne bi bilo dobre koncesijske pogodbe z jasnimi pravili. Iskreni namen in poštenost, ki ju ne odtehtata ne zakon ne dobra pogodba, sta pri nas že čisti višek.