Muslimani pod Slovenci

Z verovanjem je prej ali slej tako kot z mišljenjem. Svoboda verovanja je svoboda tistega, ki veruje drugače. Verske svobode je zgolj toliko, kolikor je uživa drugačeverujoči.

Zaradi spleta okoliščin, zgodovinskih, kulturnih in drugih, paradigmatski primer drugačeverujočega v prevladujoče rimskokatoliški Sloveniji ni evangeličan, niti ne pravoslavni kristjan, ampak musliman. Šele ob trku z islamom se razkrije dejanska raven verske svobode v slovenski družbi. Slovenija v tem pravzaprav ni nikakršna izjema; enako velja za velik del Evrope.

Razlogi, zakaj je lakmusov papir verske svobode v Sloveniji ravno islam, so številni. Povsem zgodovinsko je novodobna prisotnost islama v slovenski družbi rezultat migracijskih procesov, ki so bili še posebno intenzivni v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takratni val ekonomskega doseljevanja, večinoma iz Bosne in Hercegovine, v manjši meri pa tudi s Kosova in iz Makedonije, hkrati determinira tip islama, s katerim se srečujemo: gre za sodobni, zmerni, evropski islam.

Drugi razlog je zadostna kritična masa muslimanskih vernikov. So druga verska skupnost po številu verujočih, večja celo od evangeličanov. Ravno dovolj jih je, da diskriminacija, s katero se srečujejo v vsakodnevnem življenju, postaja vse bolj očitna, čeprav oni samo na lastno zapostavljanje začuda še vedno opozarjajo izjemno redko, le komaj kdaj in komaj kje.

Tretji razlog je okoliščina, da imajo evangeličani in pravoslavni kristjani, kljub vsem verskim razlikam, ki jih ločujejo od večinskih katolikov, z zadnjimi kratko malo še vedno preveč skupnega. Dejanske verske razlike zato stopijo na plan šele ob spopadanju z islamom.

Četrti razlog, zakaj se kopja verske svobode v Sloveniji lomijo prav na plečih muslimanov, pa pravzaprav ni verski, saj ne gre za verske ločnice, ampak za razlike v zgodovini, tradiciji, kulturi med krščanskim Zahodom na eni in muslimanskim Vzhodom na drugi strani. To so primeri, ko se verske razlike pomešajo, pregnetejo in prepletejo z zgodovinskimi, kulturnimi in drugimi.

Verski prazniki, ki jih je nova slovenska država v enem svojih prvih zakonodajnih dejanj leta 1991 določila za dela proste dni – velika noč in velikonočni ponedeljek, binkošti, Marijino vnebovzetje, dan reformacije in božič –, pomenijo takšen preplet vere, zgodovine, podedovane kulture ipd.

Zasluga Almirja Talića, muslimana iz Bosne in Hercegovine, ki pred ustavnim sodiščem izpodbija ustavnost zakona o praznikih in dela prostih dnevih, je, da nas je opozoril, da slovenska zakonodaja za dela proste dneve določa zgolj verske praznike katolikov in evangeličanov. To je zgodovinsko prejkone razumljivo. Ni pa razumljivo, da istočasno ne zagotavlja mehanizma, po katerem bi svoje verske praznike lahko dostojno praznovali tudi pripadniki drugih ver.

Saj ne, da bi bili verski prazniki glavni in osrednji problem muslimanov in vseh ostalih drugačeverujočih, ki žive v Sloveniji. Gre prej za to, kako malo bi bilo treba, da bi ta problem rešili, in za neobčutljivost, ki se kaže v tem, da ga ne.