Tiskane izdaje
Begunska kriza ima dolg rep. Zanjo sta kriva tudi kolonializem in večstoletno izkoriščanje kriznih držav. Begunci so prišli v Evropo, ker je Evropa prva prišla k njim. Evropska unija je pred izbiro, ali se bo zatekla v radikalno ksenofobijo ali pa v radikalne socialne spremembe. Neustavljiv begunski val je pokazal, da je schengenska meja, ki je v Sredozemlju terjala tisoče življenj, hujša kot železna zavesa med hladno vojno.
Na Madžarskem so prebežniki spodbudili manifestacijo odkritega fašizma, najbolj nevarni pa so fašisti v kravatah. Po zaslugi Budimpešte, če zanemarimo odprtje grško-makedonske meje in nesposobnost EU, so begunci zaostrili nerešena vprašanja na Balkanu, kar se nazorno kaže v novi ohladitvi dvostranskih odnosov med Srbijo in Hrvaško. Hrvaška politična elita se bojuje za ohranitev ali za vzpon na oblast prek begunskih hrbtov. Srbski vožd poskuša tudi na plečih beguncev tlakovati srbsko evropsko pot.
Hrvaške politične sile zbirajo točke, prebežniki pa še naprej prečkajo državo, ne da bi se zavedali, da so postali del predvolilne kampanje. Ker vse stranke v nizkem startu čakajo na razpis parlamentarnih volitev, se ni mogoče izogniti politizaciji begunskega vprašanja. Hrvaški premier Zoran Milanović je begunce izkrcal pred madžarska in slovenska vrata ter zaprl mejo s Srbijo. S tem je na videz izpolnil pričakovanja državljanov in problem preložil na ramena drugih.
Prvak HDZ Tomislav Karamarko je kljub temu obtožil vlado, da je odprla vrata na Balkan in zaprla vrata v EU. Gre za širjenje neutemeljenega strahu pred balkanskimi državami, ki zavira sodelovanje s sosedi. Kot da Hrvaška po vstopu v EU ne meji več s Srbijo, temveč z Nemčijo. Reševanje begunskega vprašanja je le znova pokazalo, da na Hrvaškem še ni nastala postkonfliktna elita, ki bi bila kos populistom in nacionalistom.
Milanović kaže s prstom na Srbijo, češ da Hrvati niso bedaki, da ne bi videli, kaj delajo Srbi. Po zaprtju največjega mejnega prehoda za tovorni promet s Srbijo, ki da v dogovoru z Madžarsko organizirano usmerja prebežnike na Hrvaško, je samozadovoljno razglasil, da ima srbsko gospodarstvo večjo škodo kot hrvaško. Tudi če zgori hrvaška štala, da le sosedom crkne konj.
Čeprav javnomnenjske raziskave kažejo, da popularnost Aleksandra Vučića za spoznanje pada, srbski premier nima razlogov za strah, njegovi politični nasprotniki pa ne za veselje. Največji sin srbskega naroda vseeno čim prej potrebuje evropski uspeh. Zaradi brutalnega napada na Srbijo, kot je označil hrvaško zaprtje meja, je vlada dala Hrvaški ultimativni rok za dosego dogovora. Beograd in Zagreb bosta kljub prebežniškemu prepiru bržčas še naprej simulirala regionalno sodelovanje.
Če bo Bruselj izdal račun za razpad schengna tudi tranzitnim državam, kot sta Srbija ali Hrvaška, ki nista izzvali begunske krize, bo prilil olje na ogenj. Beograd v sporu z Zagrebom stavi na EU. Ključnega pomena za stabilnost na Balkanu je simetrija v obravnavi Srbije in Hrvaške.
