Tiskane izdaje
V teh dneh se Slovenija spopada z dvema realnostma. Prva je trpko soočenje z novimi opomini v Bruslju, češ da ukrepi za odpravo presežnega javno-finančnega primanjkljaja še niso dovolj učinkoviti. Komisar Oli Rehn je spet pokazal na roko in dejal: Ocena, da so zadeve obvladljive, še velja, a ura teče. Druga realnost pa je zadnja raziskava Transparency International, po kateri večina Slovencev med najbolj korumpirane elemente državnega sistema uvršča politične stranke, skoraj dve tretjini jih meni, da vlado obvladujejo skupine, ki delujejo za lastne interese. Na presečišču teh realnosti prek uzakonjene slabe banke poteka sanacija bančnega sistema.
Pogledano nazaj, se skrahirani bančni sistem pokaže kot ekonomsko, in če hočete, politično vozlišče moči. Odtekanje in ponikovanje kapitala te vrste je torej nekako mogoče videti tudi kot odtekanje tiste vrste (nacionalne) suverenosti, ki se je upehana že pred tem znašla na bolniški postelji: ironično seveda prav v času, ko je zdravstvu začelo zmanjkovati denarja za tako imenovano normalno delovanje.
Tu spet vstopi zgodba o političnih strankah, ki se poskušajo prikupiti javnosti, v glavnem tako, da svojim nasprotnikom podtikajo vse slabo in sebi pripisujejo ekskluzivno pravico do prihodnosti. Mnenje ljudi je, da so slovenske politične stranke sad s korupcijo zastrupljenega drevesa, toda vsi si želijo, da drevo ne bi odmrlo, saj je od njegove vitalnosti odvisna njihova eksistenca.
Vse te dileme nas pripeljejo v 4. stoletje pr. Kr., k Platonovemu Politiku, v katerem potekajo razsežni in zanimivi dialogi o »pravem« politiku. V razpravo se prikrade metafora o tkanju tkanine, ki ponazarja prepletanje. Tkalska veščina prepletanja votka in »osnove«, pravi Elejski tujec, izdeluje splet in dober politik je tisti, ki zna čolniček z votkom pravilno vplesti v polis. Kaj je torej osnova kraljevske veščine? Za kombinacijo premišljenosti in silovitosti se skriva odprtost do raznovrstnosti rešitev in pobud, ki ljudi modro pripelje v dobro skupno življenje.
Zdaj smo zmedeni, kajti postavi se vprašanje, kdo odgovarja opisu modrega vladarja: kdo v »zadevi Slovenija« obvlada kraljevsko veščino? Katera je tista roka, ki bo čolniček z votkom pravilno prepletla z osnovo?
Bila je iluzija, da Slovenija premore zadosti modrega političnega potenciala za to, izkazala se je za nerealno. Tako je ostal Bruselj in roka komisarja Olija Rehna, ki trklja po uri in govori, da se čas izteka. Budno oko Bruslja v bilanco kakovosti aktive bank in v stresne teste zanesljivo ne more škoditi, preje lahko koristi. Toda skesano priznanje IMF, kako so v maniri Trojke v Grčiji storili težko popravljive napake, vzbuja vprašanje, ali je (bil) čolniček z votkom res v pravih rokah.
Dilema naj ostane odprta in glede slovenskih politikov naj obvelja prispodoba primorskih branjevk, ki ponoči hodijo na veletržnico v Trst, podnevi pa sadje in zelenjavo prodajajo kot domače pridelano. Odgovor na to prevaro se skriva v suverenem potrošniku.
