Na Dobu še ni koša

Občutek je, da bomo primer Bavčar pripeljali do absurda. Pravzaprav ga bo pripeljalo sodstvo sámo. Nekdanji prvi človek Istrabenza je pravnomočno obsojen na petletno zaporno kazen zaradi pranja denarja pri preprodaji delnic podjetja. V zaporu bi moral biti od 20. julija, dober mesec po tem je še vedno na prostosti. In bo še nekaj časa. Sicer ne vemo, ali v tem času spet igra košarko, ampak njegovo zdravje je okoliščina, s katero se spet ukvarja celoten sodni aparat: od najnižje do najvišje instance.

Predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič je namreč iz odločanja o vnovičnem odlogu prestajanja kazni izločil vodstvo ljubljanskega okrožnega sodišča in primer dodelil drugemu sodniku. Vzrok: dvom o videzu nepristranskosti. Dvom zato, ker sta predsednik in podpredsednica največjega okrožnega sodišča v državi pred časom javnosti pojasnjevala, zakaj je zaradi zlorab, ki jih omogoča zakonodaja pri izogibanju prestajanja kazni, to najbrž treba spremeniti. Govorila sta torej o sistemu kot takem. Da je bil primer Bavčar povod za to, pa je seveda jasno. Sodnika sta sicer imela legitimno pravico kritično govoriti o veljavnih zakonskih rešitvah, saj to sodi na delovno področje izvrševanja njunih vodstvenih funkcij, priznava Florjančič, toda videz objektivne nepristranosti ne sme biti niti malo okrnjen, saj je njune izjave treba postaviti »v časovni in vsebinski kontekst«.

Čeprav se predsednik vrhovnega sodišča v svoji odločitvi sklicuje tudi na razumevanje laične javnosti, je sporočilna vrednost njegove odločitve prav nasprotna: laična javnost je zdaj še bolj prepričana, da če ne bi šlo za Bavčarja, bi sodni sistem v zapor že zdavnaj strpal nekoga, ki je, če uporabimo grd izraz, s ceste. Z enim Tonetom se zagotovo ne bi ukvarjal toliko kot z enim Igorjem. V Bavčarjevem primeru pa je ravnanje vseh vpletenih v postopek razumeti, kot da pomeni njegov odhod v zapor zagotovo smrt ali pa vsaj nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja.

Takšne odločitve se lahko brez dvoma veselijo odvetniki, katerih poslanstvo je, da za svojo stranko naredijo vse, kar lahko. In spretni odvetniki bodo meje razumevanja zakonskih rešitev vedno preizkušali do skrajnih meja. Tokratna odločitev vrha sodstva jim na široko odpira vrata.

Sodništvu se očita, da je rigiden, zaprt sistem, sistem, ki je sam sebi namenjen in zadosten. V imenu branjenja lastne integritete je največkrat neodziven, češ da govori skozi lastne odločbe. Čeprav teh še pravniki velikokrat ne razumejo. Toda nekaj prebojev je v zadnjem času vendarle bilo. So vodstva, predvsem nižjih sodišč, na katera se javnost in mediji tako in tako največkrat obračajo, ki zakonodajno obveznost, da morajo javnost obveščati o svojem delu, razumejo tudi kot del družbeno odgovornega ravnanja. Torej takšnega, da se kot uporabniki zakonov in kot ključni razsojevalci oglasijo v primerih, ko se jim zdi, da ti omogočajo zlorabe in ne vodijo k zakonitemu in pravičnemu odločanju. Torej odločanju, ki ga tudi pretežni del laične in strokovne javnosti tako dojema. To pa ne gre brez tega, da je delo sodništva pregledno. Kje smo torej zdaj?