Na gugalnici usode

Zgodba o privatizaciji NLB je ponavljanje sage o Mercatorju.

Objavljeno
07. april 2017 22.21
Sedež Nove ljubljanske banke NLB na Trgu Republike. Ljubljana, Slovenija 7.marca 2017. [Nova ljubljanska banka,NLB,luže,odsevi,ulični kanali]
Uroš Urbas
Uroš Urbas
Vprašanje, ali naj država proda NLB ali ne, je napačno. Postopek privatizacije NLB, ki ga je vlada pred štirimi leti obljubila evropski komisiji v zameno za dovoljenje, da lahko rešuje nasedle banke, je spet na področju čustev. Daleč od transparentnosti, ki jo upravičeno pričakujemo davkoplačevalci.

A preden se glasno pridušate, kako ste proti prodaji naše največje banke, vas želim vprašati: kaj imate od tega, da je NLB državna? Dobite posojilo za stanovanje ali avto kaj ugodneje? To je retorično vprašanje.

Dogajanje v Mercatorju in njegovem lastniku, hrvaškem gigantu Agrokorju, ta teden je čustveni argument proti prodaji NLB. Naj vas to ne zavede. Privatizacija Mercatorja bo zapisana v slovenski zgodovini kot slab primer zaradi prezadolženega kupca in nesposobnosti slovenskih politikov. Naša nesreča je pač to, da nihče drug, ne investicijski skladi ne veliki trgovci, niso več želeli sodelovati v devetem (!) krogu prodaje trgovca, ker pač niso več verjeli slovenskim odločevalcem, da imajo resen namen s prodajo. Ivica Todorić je toliko časa zdržal, ker je nujno potreboval Mercatorjeve prodajne police za svoj Agrokor, medtem pa na svoj plačilni seznam uvrstil toliko slovenskih lobistov in agencij, da je na koncu ostal sam in za Mercator plačal 324 milijonov evrov ter ga dokapitaliziral še z 200 milijoni.

Zato je zgodba o privatizaciji NLB ponavljanje sage o Mercatorju: ali jo bomo v prihodnjih desetih letih spet reševali davkoplačevalci ali pa jo bo politična cagavost pripeljala v naročje lastnika, kakršen je Agrokor za Mercator. Čas za zagon transparentnega in verodostojnega privatizacijskega postopka se je na žalost že iztekel.

Ključni problem s privatizacijo NLB je, da si nihče v vladi ne upa sprejeti nobene odločitve, ker se bojijo odgovornosti, zato se hočejo pred volivci delati nič krive in za nič pristojne. Privatizacija je predvsem politični proces, šele nato gospodarski. Zdaj pa odločevalci upajo, da se bo že nekje v samem postopku zalomilo in jim ne bo treba o ničemer odločiti. Status quo naj ne bi nikomur odnesel političnih točk.

Te dni se Britanci ne pogajajo z evropsko komisijo zgolj o brexitu, na direktoratu za konkurenčnost se pogajajo tudi o banki Royal Bank of Scotland. Ob izbruhu finančne krize je britanska vlada odkupila delež te takrat zasebne banke in jo rešila pred propadom. Zavezala se je, da jo bo letos prodala. Zdaj se zaradi prenizke cene in premajhnega povpraševanja pogajajo za podaljšanje roka. A Bruselj je odločen, da bo konkurenco ščitil in bo zato prodal njihove mreže zunaj Škotske. Nauk zgodbe: Britanci se pogajajo, čeprav odhajajo iz EU; mi ostajamo, a se sploh ne pogajamo. Mi se raje sprenevedamo.

Zato je pravo vprašanje o NLB zgolj eno: si bolj želite kakovostno javno šolstvo in zdravstvo ali državno NLB? Vsega ne morete imeti, to se naučijo celo otroci, ko pridejo prvič v supermarket.

Zdaj se zdi, da je privatizacija NLB na gugalnici usode: njena usoda je odvisna zgolj od tega, kje se bo gugalnica ustavila …