Tiskane izdaje
Občutnega padca na lestvici indeksa zaznave korupcije v Sloveniji zaradi bodisi mišljenega bodisi naključnega spleta okoliščin ni mogoče obravnavati mimo nedavnega odstopa (senata) protikorupcijske komisije. Seveda se sprašujemo, ali je tudi za tem odstopom kakšna zgodba, za katero ne vemo, ali je le res, da so razlogi splošne, že vsem znane narave. Bolje bi bilo, če bi obstajali dobri razlogi, za katere ne vemo.
Če gremo od zadaj: povsem bi se strinjal z odzivom tistih, ki menijo, da h komisiji, kakršna je protikorupcijska, sodijo stabilnost, stalnost, potrpežljivost in dolgoročnost. Le to, da imajo člani senata vtis, da se v državi stvari ne premikajo tako hitro, kot bi se objektivno morale, menim, še ni zadostni razlog za odstop.
Stvari so seveda videti drugače, če k dejanju pridenemo dva druga momenta. Prvega, na primer, najdemo že v podatku, da je Slovenija precej padla na lestvici zaznave korupcije v javnem sektorju in da se je znašla na zgodovinsko najnižji točki. Toda seštevanje učinkov ob takem podatku (s predpostavko, da je KPK o tem vedela že prej) še vedno ni zadostni razlog, lahko bi bilo le opravičilni dodatek na že zbrano količino negativnih informacij o splošni korupciji.
Drugi moment je v Studiu City nacionalne TV v ponedeljek nakazal nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar. Njegova domneva, ki jo je v javnost menda spustil tudi prek twitta, je, da naj bi se ustavno sodišče v kratkem opredelilo do zakonskih pristojnosti in posredno do prakse KPK, to pa bi problematiziralo najbolj bleščeče dosežke KPK, zadevajoče mnenja o korupciji pri Janezu Janši in Zoranu Jankoviću. To bi bilo lahko logično pojasnilo, ki bi načrtovanemu odstopu senata KPK dalo potrebno težo, celo upravičenost, kajti nedodelana zakonodaja, ki iz KPK dela brezzobega leva, je greh državnega zbora in politične korupcije, ki se plazi v vrstah njegovih strank. Toda Zalar svojo zamero do KPK prodaja že vse, odkar je pri njej v nemilost padla njegova strankarska tovarišica Katarina Kresal, ki je zaradi mnenja KPK morala odstopiti kot notranja ministrica.
Seveda pa bi zgrešili poanto, če zaradi peripetij s KPK ne bi dali zadostne teže sami lestvici indeksa zaznave porazne korupcije v javnem sektorju. Poanta je skrajno jasna, in četudi bi ustavno sodišče s svojim mnenjem nadelo roge KPK, ga ta lestvica v vsakem primeru natíka ustavnemu sodišču kot moralnemu varuhu ustavnih vrednot države. Roge seveda natika tudi (in predvsem) državnemu zboru, ki je kot zakonodajalec pokazal, da nehote ali hote ni kos protikorupcijski nalogi, ki mu jo nalaga ustava.
Končno je mednarodni kazalnik korupcije lahko prišel prav senatu KPK tudi v zadnjih izjavah pred odhodom. Včeraj so sijajno povedali, kje so bistvena jedra, v nekaterih bi bilo treba vzorčno izkoreninjati korupcijo: v Teš 6, bančnih luknjah, naročilih v zdravstvu. Mimogrede so tudi navrgli, da se državnemu zboru tri leta zapored ni zdelo potrebno na plenarno sejo uvrstiti problema padanja države na indeksu korupcije. Videti je, kakor da v domeno korupcije spada vse v državi, kar ima v javnih zadevah zadnjo moč odločanja. To pa ni in ne bi smelo biti sprejemljivo nikomur.
