Na kavču Angele Merkel

Nemčiji ne pride na misel, da bi sama odločala o grški usodi v skupni evropski valuti.

Objavljeno
23. marec 2015 21.48
GERMANY-GREECE-POLITICS-ECONOMY-EU
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Krščanskodemokratska kanclerka Nemčije slovi kot varčna švabska gospodinja in celo motor celotnega varčevalnega diktata, ki po prepričanju nekaterih duši države z evrom. Med temi so tudi številni Grki, ki jih je danes v evropski gospodarski velesili predstavljal novi ministrski predsednik Aleksis Cipras, predstavnik stranke, ki hoče obračunati s takšno politiko. Nemški konservativni jastrebi pa opozarjajo na neštete nove socialne izdatke pod vladavino kanclerke, a se z Angelo Merkel strinjajo, da vsaj zapravljajo svoj denar. Cipras nasprotno prihaja iz geografskih in ideoloških krogov, ki verjamejo, da so Grčijo v dolžniško past zvabile »države trgovinskega presežka« in naj jo, če hočejo še kdaj videti svoj denar, še naprej zalagajo z njim brez dodatnih zahtev.

Ta pričakovanja niso tako nora, kot so slišati na prvi pogled. Za njimi je mogočna neokeynesijanska šola globalne ekonomije, ki tudi Evropsko centralno banko obsoja zaradi strogega omejevanja sredstev za vse bolj bankrotirane grške banke. Tudi predsednik ECB Mario Draghi v odgovor neutrudno ponavlja, da morajo zadolžene evrske države zmanjšati državno potrošnjo in spodbuditi gospodarsko rast. Kritiki evropske »oljčne zveze« Grčiji in drugim postavljajo za zgled več držav, ki se jim je preskok iz mentalitete žrtve posrečil v evrskem območju ali zunaj njega: Irska, baltske države, Poljska že vse od konca komunizma, celo Portugalska in Španija. Še posebno zadnji odločno nasprotujeta posebnemu obravnavanju Grčije.

S takšno zaslombo poskuša Nemčija revolucionarnemu grškemu premieru pojasniti temelje evrske nerevolucionarne reševalne enačbe: vsaka država sama odgovarja za svoj razvoj in dolgove, reševalni paket pa je namenjen natančno tistemu, kar domnevno hoče nova grška vlada, razvoju brez prevelikega bremena dolgov torej, a tudi z jamstvi za upnike. Grčiji so že odpisali velik del njenega dolga, Nemčija pa državi že dolgo ponuja tudi povsem konkretno pomoč pri organizaciji davčnih služb in drugega, a do zdaj v Atenah še ni bilo resnega zanimanja zanjo. Kot se pritožujejo v Frankfurtu, Grki celo »institucijo, ki se je prej imenovala trojka«, tako rekoč ne pustijo iz hotelske sobe.

Zaradi vsega naštetega Nemčiji ne pride na misel, da bi sama odločala o grški usodi v skupni evropski valuti. Odnose med državama kalijo tudi grške zahteve za odškodnine sedem desetletij po drugi svetovni vojni, čeprav je tudi kanclerka poudarila, da bodo v sklopu posebnega sklada za spravo med državama poskušali poiskati rešitve. V najboljšem primeru pa bodo odškodovali konkretne žrtve nacizma, če bo Grčija resnično želela milijarde za državni proračun, bo spet morala na sodišče, kjer so v preteklih letih zavrnili že več njenih zahtev.

Če Aleksis Cipras še naprej verjame, da je treba grško krizo reševati na evrski ter mednarodni ravni, in ne doma, so prihodnja nasprotovanja že vprogramirana, čeprav mnogi Grčiji že za prvo polovico aprila napovedujejo nesposobnost plačevanja svojih obveznosti. Medtem ko zadnje statistike kažejo, da so poleg mediansko povprečnega premoženja prebivalcev od nemških višje tudi povprečne grške pokojnine, se grški premier odpravlja na obisk v Moskvo, na svojo željo skoraj mesec dni pred prej dogovorjenim datumom.