Na krilih geopolitičnega boeinga

Kitajski predsednik Xi Jinping je dan, preden je stopil v Belo hišo, pri Boeingu naročil tristo letal. Račun ameriškega podjetja bo bogatejši za 38 milijard dolarjev. Glavni izvršni direktor Boeinga Dennis Muilenburg ni mogel skriti zadovoljstva, in kadar je srečen on, je nasmejan tudi predsednik Barack Obama.

Kitajsko-ameriški odnosi so se tako – čeprav z majhnim odmerkom tržne iluzije – vrnili v čase Deng Xiaopinga, ko se je geopolitika z velikimi kitajskimi naročili magično spreminjala v preprost račun.

Toda kitajsko-ameriško partnerstvo je bolj zapleteno kot kdaj prej. Po eni strani ga greje dvostranska trgovina, lani vredna 555 milijard dolarjev (še vedno so uresničljive ambicije, da bi do leta 2024 dosegla kar tisoč milijard). Po drugi strani se ohlaja zaradi ostrega tekmovanja za prevlado v Tihem oceanu.

Xi je tudi tokrat poudarjal »nove vrste odnosov« med obema središčema globalne moči. To bi moralo biti sodelovanje med ideološko popolnoma različnima silama, ki ju nasprotujoča si stališča do vprašanj, povezanih s političnimi in posameznikovimi svoboščinami, ne bi smela motiti pri strateškem dialogu o globalni varnosti, gospodarskem razvoju in podnebnih spremembah.

Takšno bi po kitajskih predstavah moralo biti obdobje po koncu hladne vojne. Vsi zmagujejo in vsi so zadovoljni. In vsem koristi čim daljše ohranjanje miru, saj spori, tudi če se vanje zapletamo v tujem imenu, zapirajo meje in postavljajo zidove, kakor je to lepo videti v Evropi. Toda globalizirano gospodarstvo ne prenese niti minute zastoja.

Na prvi pogled se zdi, da Obama rade volje odpira vrata Bele hiše gostu iz Pekinga. Xi je med drugim ameriškim gospodarstvenikom potrdil, da je kitajski trg podoben »Ali Babi in štiridesetim razbojnikom«. »Izgovoriti je treba samo: sezam, odpri se,« jim je povedal, »in ne bo se več zaprlo.«

Za oba državnika je to dobro izhodišče za razpravo o filozofskem vprašanju o tem, ali je svet še vedno tak, kot je bil. Kaj se namreč dogaja s kibernetičnim vohunjenjem in postavljanjem ognjenih zidov? In kaj prihaja po obdobju miru, ki ga vsaka velesila izkorišča za to, da bi se čim bolje pripravila na vojno?

Ena od Xijevih zunanjepolitičnih prednostnih nalog je, da poskuša iz kitajsko-ameriških odnosov narediti vzor za spremenjeno svetovno ureditev. In bil je že skrajni čas za to. Minilo je dolgih 70 let, odkar so postavili stebre globalne ureditve, in svet se je medtem zelo spremenil. Diktature so propadle in se spet prebudile, železne zavese so se dvignile in spet spustile. Nikoli ni bilo več dvomov o pomenu demokracije in nikoli ni bilo regionalno povezovanje tako negotovo. Zato nestrpno pričakujemo, kaj bosta Evropi, Rusiji in vsem drugim igralcem velike igre iz Bele hiše sporočila voditelja največjih gospodarstev in poveljnika najmočnejših vojsk sodobnega sveta. Kajti ne smemo pozabiti, da prav tako nikoli ni bilo več dvomov o avtokraciji in njeni učinkovitosti. Zdaj vsi skupaj iščemo nove rešitve. In v tem se skriva, precej bolj kakor v boeingovih krilih, največji smisel tega, kar se dogaja med Kitajsko in Ameriko.