Na pogorišču Evrope

Ozrimo se najprej dobra tri leta nazaj, v maj 2010, ko je v vsej silovitosti izbruhnila grška kriza. Tedaj so se prvič preigravali scenariji o razpadu evrskega območja, morda celo o koncu EU, kot smo jo poznali. Kdor je tedaj pomislil, da sta evro in evropski projekt na najtežji zgodovinski preizkušnji, se je seveda bridko zmotil.

Dobro leto pozneje, julija 2011, sem v Frankfurtu skupaj s kolegoma Janom iz Slovaške in Lauro iz Estonije uro in pol intervjuval tedaj odhajajočega predsednika Evropske centralne banke Jeana Clauda Tricheta. Zelo izkušeni, inteligentni in o vsem izjemno obveščeni Trichet (zdaj je v rahlo skrivnostni in zelo vplivni trilateralni komisiji predsednik za Evropo, kar pove marsikaj) je po začetnem vljudnostnem otipavanju nenadoma postal vidno nerazpoložen, skoraj osoren, ob mojem spraševanju, kako komentira tedanje nemško »soliranje« v ECB. Govoriti o kakršnikoli neenotnosti v svetu ECB je bil pač tabu – in še zdaj je tako. Še posebno če gre za komentar »ločenih« nemških stališč.

Z diplomatskimi veščinami opremljeni Trichet je nato rutinsko našel odgovor na vprašanje, kaj je bil njegov najtežji trenutek na čelu ECB. Se razume, kakega posebnega »najtežjega trenutka« sploh ni bilo … »Reševanje« Grčije, Portugalske, Irske je bilo očitno rutinska zadeva. A mlada estonska kolegica je tedaj z novinarsko lucidnostjo in refleksi bliskovito izstrelila ključno vprašanje: »So torej najtežji trenutki za evro in ECB še pred nami?«

V veliki, razgledni, klimatizirani in z neštetimi papirnatimi mapami zabiti predsedniški pisarni na vrhu steklene palače ECB v Frankfurtu je tisti vroči poletni dan za sekundo, dve zavladala pomenljiva tišina. Trije piarovci ECB, pravi profesionalci od glave do pet, so se v zadregi presedali in se nervozno nasmihali. Sam pa sem se zazrl v rahlo utrujene, a zbrane sivomodre oči francoskega finančnika: te so povedale vse – njegova poznejša pomirjujoča, diplomatska retorika in nasmeški niso mogli prikriti presenečenja, negotovosti, zaskrbljenosti …

Od tedaj minevata dve leti. Vmes se je na območju evra zgodilo marsikaj, padec pa je čedalje hujši. Prva polovica leta 2012 je le še okrepila špekulacije o nemoči Evrope pri reševanju krize v t. i. perifernih državah, zlasti močno so privrele na površje težave Španije, Italija in Francija sta se omenjali kot naslednji na seznamu. Nato pa je ECB septembra lani napovedala odkupe obveznic najbolj ogroženih držav in za nekaj časa se je zazdelo, da gre evrska barka v mirnejše vode. Za Slovenijo to seveda ne velja, saj smo že od lanske jeseni, predvsem pa zadnje tri mesece, pod drobnogledom finančnih trgov in špekulantov. In tako bo tudi v prihodnje.

No, zdaj gre v izmučenih državah na obrobju evroskupine vse pospešeno narobe. In to zelo narobe. Recepti trojke (IMF, ECB, evropska komisija) so se pokazali za precej zgrešene – in edino IMF se je za to pokesal: verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da ga vodi ženska iz Francije, torej države, ki ji najbolj črni scenariji napovedujejo, da bi lahko s svojim gospodarskim zlomom do skrajnosti zaostrila evrsko dramo.

In medtem ko je IMF spoznal, da Evropa potrebuje še kaj več od varčevanja, to ne velja za evropsko komisijo, ki je s svojo birokratsko otopelostjo in impotentnostjo pravzaprav največji pospeševalec krize. Mandat predsednika Barrosa in komisarjev se bliža koncu, maja 2014 bodo evropske volitve in tedaj bo izjemno pomembno, kakšnim ljudem bo zaupano upravljanje Evrope in naših življenj.

Še sploh, ker evropske novice zadnjih dni in tednov ne zbujajo optimizma: vnovična recesija na Irskem (ki jo je v krizo spravil nepremičninski in posojilni balon v spregi s precej pokvarjenimi in neprevidnimi bankirji in politiki) in politični in gospodarski zlom Portugalske (glavni vzroki za njene težave so upad BDP, huda zadolženost in nekonkurenčnost industrije po prevzemu evra) sta zelo resno svarilo Sloveniji. Zakaj? Ker kažeta, da varčevanje, protikrizni programi in drugi recepti Unije in trojke ne delujejo v državah, ki so v spirali recesije zaradi zelo podobnih vzrokov kot mi – ki se pravega varčevanja šele lotevamo, evropska komisija pa nam čedalje bolj nediskretno diha za ovratnik.

ECB, ki jo po Trichetu vodi italijanski tehnokrat Mario Draghi (med drugim član izjemno vplivne skupine Bilderberg), se drži v ozadju, tudi čakajoč nemške volitve, kjer se zmaga spet nasmiha Angeli Merkel. Bo pa zelo kmalu morala najti nove rešitve za požar, ki se vnovič uničujoče razplamteva na evrski periferiji in se širi v jedro Evrope. Ob njem se vse bolj zdi, da so »reševanja«, ki smo jih videli doslej, le uvod v drugo, zrelo fazo evrske krize …