Tiskane izdaje
Trgovinska pogajanja med državami so navadno hudo dolgočasna in tehnična zadeva, ki ne zanima nikogar, razen peščice neposredno vpletenih - kar pa ne velja za pogajanja o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) med EU in ZDA.
Nastajajoči sporazum med velikima gospodarskima blokoma na obeh straneh Atlantika, ki je že dobil oznako »gospodarski Nato«, ali pa »drugo sidro severnoatlantskih odnosov« naj bi imel ob pozitivnih gospodarskih posledicah - povečanju trgovine, naložb, delovnih mest - tudi pomembno geopolitično sporočilo. Da se je tako imenovani zahodni svet sposoben poenotiti in uveljaviti svoje, vendarle višje standarde v vse hujši globalni gospodarski tekmi s Kitajci, Indijci in drugimi tekmeci.
A zelo čustvena razprava, ki spremlja čezatlantska pogajanja v Evropi, kaže, da med severnoatlantskimi partnerji vendarle obstajajo nekatere zgodovinske in kulturne razlike, ki jih bo mogoče preseči le s še večjo preglednostjo in javnostjo pogajanj, upoštevanjem interesov vseh deležnikov - in tudi s prilagoditvijo končnega teksta sporazuma. Recimo, če je obema stranema res prva skrb povečanje poslovnih priložnosti za srednja in mala podjetja na obeh straneh Atlantika, verjetno res ni potrebe, da bi v dogovor tlačili hudo sporna poglavja, ki bi, recimo, omogočila privatizacijo evropskih javnih storitev ali pa uvoz neželene gensko spremenjene hrane.
Zamisliti pa bi se morali tudi v Sloveniji kot majhni, odprti, izvozno naravnani državi: zdaj je čas, da se naša podjetja precej bolj ambiciozno kot do zdaj pripravijo tudi za vstop na velik in bogat 330-milijonski ameriški trg. Svobodna trgovina in nove naložbe so lahko dobra stvar - a le če jih hočemo in znamo obrniti v svoj prid.
