Na pomoč slovenščini

Prosti lov na Slovence, slovenstvo in slovenščino po hladni vojni na Videmskem ni več odprt. Toda s prefinjenim političnim pristopom, čeprav strokovno-znanstvenimi streli v temo, pritiski na najbolj trpinčen del slovenskega narodnostnega telesa nikakor ne pojenjajo tudi zato, ker slovenska nacija pogosto prezre, kaj še ima na drugi strani meje. Ker niti ne ve, kje vse je njen neločljivi del. Trditve, da narečja v Reziji, Benečiji, Kanalski in Terski dolini niso del slovenskega jezika, ampak avtonomna (ali celo ruska) zapuščina nekdanje slovanske prisotnosti v tem prostoru, so del politične folklore italijanske desnice. Da najbolj spevna slovenska narečja niso slovenščina. Da torej slovenščina ni slovenščina. A ne gre zgolj za jezik, kakopak. Če namreč slovenščina ni slovenščina, potem tudi Slovenci niso več Slovenci. To pa je že zelo nevarna igra o obstoju neke identitete v nekem multikulturnem prostoru. Zanikanje slovenskih narečij je torej načrtni napad na celotno manjšino ob naši severozahodni meji. Četudi na način, ko rezijanski župan Sergio Chinese, na primer, en dan na vse grlo poje Oj, Triglav, moj dom, naslednji dan pa v Vidmu drži zastavo politični desnici z javnim nastopom proti slovenščini.

Ko bi se takšni politiki slišali, bi se smejali samim sebi, ko trdijo, da omenjena narečja najbolj ogroža – slovenščina. S čimer tudi zanikajo znanstveni dokument Italijanskega slavističnega društva izpred skoraj treh desetletij z ugotovitvijo, da Slovenci v Videmski pokrajini govorijo tri različna narečja, ki skupaj z narečji v Goriški in Tržaški pokrajini spadajo v skupino narečij, ki jih društvo imenuje primorska narečja. Trditve, da »avtonomno prebivalstvo slovanskega rodu govori po našin ali po nediško«, pa so izkrivljena definicija teh narečij z namenom načrtno zanikati pripadnost narečij in ljudi slovenski jezikovni in kulturni skupnosti.

Morebiti takšnih političnih veleumov ne bi bilo slabo opomniti, da s takšnimi nastopi pravzaprav kršijo državno zakonodajo (zaščitni zakon za Slovence v Italiji), zato so ne glede na svoje nacionalno samopotrjevanje pravzaprav slabši državljani od tistih prebivalcev Italije, ki imajo italijanski potni list, a druge narodnostne korenine. A tudi zgražanje slovenske matice nad takšnimi napadi za mejo prav v ničemer ne koristi. Svojega velikega dolga - moralnega in finančnega - do Benečije, Rezije, Terske in Kanalske doline namreč še ni začela resno odplačevati, da bi se rojaki z obeh strani meje ponovno ali na novo spoznali. Da bi Špeter ne glede na zgodovinske, socialne in demografske razlike v primerjavi s Trstom in Gorico, ki ju Ljubljana še prepoznava, kot upravno središče Benečije lahko dobil svoje mesto za reševanje vprašanj slovenske manjšine. Takrat politični idiotizem slovenščini ne bo mogel več škoditi.