Tiskane izdaje
Zmaga skupnega kandidata srbskih strank Mladena Grujičića v Srebrenici bi lahko bila priložnost za zmanjševanje mednacionalne napetosti v Bosni. Sinovom ni pošteno pripisati zaslug za dosežke ali krivde za grehe njihovih prednikov. Da bo priložnost že vnaprej izgubljena, sta poskrbela tako Milorad Dodik kot Bakir Izetbegović. Prvi z izjavo, da bodo njegovi socialdemokrati storili vse, da se zaznamujejo tudi zločini, storjeni nad srbskim narodom v Srebrenici, drugi pa z oceno, da bi bila izguba edine občine v Republiki Srbski z bošnjaškim županom največje razočaranje volitev. Postavlja se še vprašanje, ali bodo vsi glavni akterji v Bosni spoštovali rezultate volitev v Srebrenici.
Mar je Republika Srbska res edina črna točka na poti Bosne v mirno prihodnost in odprta rana, ki jo je treba kirurško sanirati? Čeprav ni dvoma, da je treba okrepiti pravosodne institucije, je prvi problem že ustavno sodišče samo. Mednarodna skupnost si je v njem zagotovila prevladujoč vpliv, tako da lahko kateri koli narod preglasi druge s pomočjo tujcev. Zagovorniki sankcioniranja organizatorjev posvetovalnega referenduma o dnevu državnosti v Republiki Srbski zanemarjajo tudi dejstvo, da še nihče ni odgovarjal zaradi nespoštovanja na desetine razsodb ustavnega sodišča, tudi ne o položaju Srbov v Federaciji BiH. So nekateri narodi v Bosni bolj konstitutivni kot drugi?
Bosna se ne bo povzpela na zeleno vejo, če ne bo našla lastnih moči in interesov, da se emancipira kot država. Dve desetletji proizvodnje sovraštva v z vojno razdeljeni državi prej kažeta na nevarnost, da bo pokrov z bosanskega lonca odneslo v zrak. V njem prevladuje ozka politična optika, njeni nosilci pa se ne zavedajo, da so nepomemben dejavnik tako za Evropsko unijo kot širšo mednarodno skupnost. Bruselj je z oceno, da so v Bosni dosegli zavidljive reformske rezultate, poskušal zgolj umiriti žogico v državi, ki nima evropske prihodnosti, če se ne bo konstituirala na skupnih interesih. V družbi s tremi ločenimi entitetami, ki so si postavile za cilj, da druga drugo prepeljejo žejno čez vodo, se ni mogoče izogniti nadaljnjim delitvam.
Ivo Andrić je opozoril, da zaostala in siromašna Bosna, ki je globoko razdeljena po nacionalnih in verskih šivih, potrebuje štirikrat več ljubezni, medsebojnega sporazumevanja in spoštovanja kot druge države. To velja tudi za novodobno Bosno. Njena stabilnost in razvoj lahko temeljita le na spoštovanju nacionalne identitete, kulture, jezika, simbolov in tradicije vseh narodov. Druga opcija je Orwellova Bosna, v kateri so vse živali enakopravne, le da so nekatere bolj enakopravne kot druge. Tretja je razpad države, ki ne bo nujno krvav do kolen. Bosna se nevarno bliža koraku čez rdečo črto, ko bo zaradi blokad, pripeljanih do absurda, postala največji dejavnik nestabilnosti v regiji.
