Na stičišču

Prav osupljivo je, s kakšno lahkoto, gladkostjo in brez glasu proti je državni zbor zakonsko potrdil reformo trga dela, ki jo je pripravila prejšnja vlada. Kot bi šlo za učinek nekega vakuuma, ki je nastal med menjavo vlade. Kot da je delodajalska stran lahko dobila svojo malo koncesijo, ker je politično dogajanje presvetlilo senco, ki naj bi stala za »kapitalom«. Kot bi poslanci nekdanje opozicije zamahnili z roko, češ, opravimo že s temi gospodarskimi zadevami, da se bomo lahko osredotočili na bistvene stvari, na nastajanje nove vlade, in kot bi poslanci zdajšnje opozicije frustrirano dokazali, da so imeli prav in da je zato prav vse, kar so počeli doslej. Doklej?

Točka preloma vlad, naj spomnimo, je bilo poročilo KPK. Vse se je začelo dogajati in končno se je tudi zgodilo v imenu družbene morale. Ta je bila rdeča nit vsega, kar se je razraščalo na trgu dela in kar je bilo povzročeno po »nemorali« toksičnih bančnih posojil, ki naj bi nazadnje pristala v t. i. slabi banki. Spomnimo se pobude uspešnih in vsekakor zelo odmevnih organizatorjev pouličnih protestov, ki so to rdečo nit povlekli še v politično polje in v parlamentu predlagali ustanovitev t. i. slabe stranke, v katero bi zapakirali toksične politike in se le s preostalimi pogovarjali o rešitvi države. To bi bila osrednja točka obravnave, in ne stranski produkt pogajanj za novo vlado in razrez ministrskih položajev. Optimizem, ki je vzšel po konstruktivni nezaupnici, je prekril in osenčil temeljno dejstvo, da je poročilo KPK učinkovalo šele do polovice in da politično ni učinkovalo pri Zoranu Jankoviću. Spomnimo še enkrat: kot predsednik PS je odstopil z »odložnim« pogojem, kot župan prestolnice pa sploh ni odstopil.

Mandatarski optimizem ima prav tako svoje razloge in zato so postregli z idejo o zaupnici po enem letu. Toda tudi ustanovni razlogi za politično krizo (KPK), iz katere je izšla nova mandatarka Alenka Bratušek, imajo svoj toliko močnejši razlog: načelnost.

Je mogoče verjeti, da bosta stranka in mandatarka, če se dosledno in do konca ne oprimeta načelnosti, res delala v najboljšem interesu države in ne bosta le obračala logike toksičnega gospodarja? Težko! Je brez jasne ločnice med korupcijo in transparentnostjo mogoč kompromis med Virantovim oziroma Šušteršičevim konceptom holdinga z odprtimi knjigami in idejo SD o oživitvi AUKN in nejasnega nacionalnega interesa? Težko! Tako kot ženska ne more biti malo noseča in malo ne, tudi koncept odprte knjige (torej popolne transparentnosti) ne more nastati iz izpogajanega kompromisa z »neodprto knjigo«.

Gre za zahteven etični posel, še posebno pri tako inficirani tranziciji in pri tako bolezensko vraščenih interesih, kakršne poznamo v novodobni Sloveniji. Toliko težje za mandatarko Bratuškovo, ki mora povrhu še urediti svoj odnos do političnega »stvaritelja«, Zorana Jankovića. Še toliko težje za nove koalicijske partnerje, ki naj bi se v igro spustili zaradi politične higiene. In končno glede ljudi: pozabimo, da je brez načelnosti v parlamentu smiselno sestavljati prehodno vlado. Zaživela bo pač spet zunaj njega.