Po tem, ko se je razpoloženjska temperatura med obravnavo o temi, zaradi katere so se sestali z vodstvom (zobo)zdravniškega sindikata Fides, enournemu pogovoru pa sta se pridružila tudi strokovna direktorica in generalni direktor UKC, že precej povečala. Pregovorna krilatica ni bila namenjena vodstvu Fidesa, čeprav njegovi predstavniki v zadnjih dneh govorijo veliko, zlasti s predstavniki vlade, dosežejo pa bore malo; odletela je naravnost proti poslovnemu vodstvu.
Podobno razpoloženje vlada skoraj v vseh zdravstvenih ustanovah po Sloveniji. Od včeraj se bodo tovrstna občutja le še zaostrovala, kajti vladna nepopustljivost in zdravniška vztrajnost pri dogovarjanju o ne(u)pravič(e)no odvzetih osnovnih delovno-pravnih pravicah zdravništvu, ki (tokrat) niso privilegij, niso privedla nikamor. Zato se zdravniki v torek niso odločili za preklic preklica soglasij za prostovoljno delo nad polnim delovnim časom. Pa čeprav je upanje na račun racionalnosti – poudarek se nanaša bolj na ratio kot na varčevanje – tlelo do zadnjega.
Jasno je, da vlada ne more brez opaznega upiranja kloniti pod pritiskom zdravništva. Logično je tudi, da bodo oporekane spremembe v organizaciji dežurstev oziroma dela v zdravstvu nasploh prej ali slej zaživele, naj bo to zdravnikom všeč ali ne. Zgovorno je, da ti nosilci zdravstvene dejavnosti načrtovano reformo, ki je ne le dobrodošla, ampak nujna, podpirajo. In nesprejemljivo je, da so se prva vladno-sindikalno kopja (znova) zlomila na hrbtih bolnikov.
Vsekakor je osupljivo, da minister za zdravje tako stoično prenaša tako očitno rušenje temeljev reforme, ki jo je zasnoval kot enega izmed glavnih izzivov v ministrskem mandatu – pri čemer rušilne sile tičijo na strani vlade, ki ji pripada. Zanimivo bo opazovati, kako dolgo bo še, kot zdravnik, izražal lojalnost svojemu trenutnemu delodajalcu, ki je javno zagotovil, da se niti enemu samemu bolniku ni treba bati teže, ki jo bo sprožil »1. september« v zdravstvu in val, ki mu bo sledil. Mar res?
Temeljne vrednote, ki so glavni pogoj za nemoteno delovanje sistema zdravstvenega varstva, postajajo redkost; če naj bi torej (znova) zaživele, bodo korenite spremembe v našem zdravstvu neizogibne. Toda vlada bi se, ob zdrsih in zavrnitvah, ki so jih v zadnjem desetletju ali dveh doživljale njene predhodnice, že lahko na pamet naučila najpomembnejše sporočilo: Brez sodelovanja zdravnikov ne gre!
Izboljšanja v našem zdravstvu ne moremo pričakovati tako, da pri kleščenju zdravniških dežurstev v vato zavijejo in zakrijejo bistveno spremembo, znižanje osnovne plače. Ta je – kljub petmestnim zneskom, ki jih nekateri, iz povprečja močno štrleči zdravniki, po prištetju vseh (ne)mogočih dodatkov prejmejo konec meseca – v resnici nizka. Kleščenju nekaterih vrhov, če bi se takšno početje izkazalo za upravičeno, pa zdravniki ne bi nasprotovali.
Ni težko razumeti, da specialistu, ki bo v prihodnje pristal na ravni plačila, ki ga danes prejme specializant, ni vseeno. Veliko težje pa je razumevanje lahkotnosti, s katero je premier v zadnjih dveh tednih pospešeno nizal obljube in z njimi pripravljenost na dogovor, nato je vlada na seji pred tednom dni to poglavje preprosto zaprla. Ne glede na posledice, ki jih bodo občutili bolniki.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela
Jasno je, da vlada ne more brez opaznega upiranja kloniti pod pritiskom zdravništva (slika je simbolična) Foto: Blaž Samec/DELO