Na vrhu NZS tudi po Čeferinu Čeferin

Kdo bo predsednik Nogometne zveze Slovenije, Radenko Mijatović ali Matjaž Nemec? Lepo vas prosim, to je najbolj neumno vprašanje, kaj šele uganka leta, predsednik je bil in bo prvi mož Evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin. Vedeti je treba, na kar se pozablja, da je Čeferin dobil le polovični mandat in da bo čez poltretje leto lahko že bivši.

Na vprašanje, neznanko ali karkoli že sem odgovoril. Boj za eno od najbolj prestižnih funkcij v slovenskem športu je vznemirljiv samo navzven, znotraj Čeferinovega nogometnega »fevda« so najpomembnejše odločitve že dolgo znane, zdaj gre le še za formalnosti. Še posebno po tem, ko se je umaknil najbolj moteči element v podobi bivšega predsednika NZS Ivana Simiča.

O tem, ali bi bil nergač Simič boljši, kot je bil za javnost uglajeni in avtoritativni Čeferin, ali je Mijatović dobra ali slaba izbira (Nemec je iz istega ideološkega kroga in zgolj nepomembna figura, čeprav ima v predsedniku države kar aktivnega lobista), je, kar zadeva nogometno kombinatoriko vladanja, povsem nepomembno. Ustroj in duh delovanja nogometnih organizacij v kolikor toliko urejenih in civiliziranih državah je takšen, da ne podpira revolucij, temveč je zgolj za evolucije. Je bolj ali manj avtoritativen, ki pa je praviloma dovzeten za razvoj. In slovenski je podoben, kot je pri FIFA ali UEFA, evolucijski. Tega znova ni razumel Simič, čeprav je enkrat že šel čez šolo naskakovanja NZS in jo osvojil šele potem, ko je v tretjem poskusu opravil z vladavino Rudija Zavrla. Formalno je na volitvah premagal dolgoletnega Zavrlovega sodelavca Tugomirja Frajmana.

Vrh NZS se ne da zasesti v mesecu, dveh. Še posebno ne, če se pretendent upre sili, ki je ustrojena in vodena po načelu velikih gospodarskih korporacij (da ne uporabim primerjave z zloglasnimi službami iz držav z enopartijskim sistemom) in ji previdno, toda dovolj razumljivo grozi z revizijo. Čeprav upravičeno. Ne nazadnje niti Sepp Blatter ni padel po prvem valu napadov, temveč šele tretjem, četrtem.

Čeferin je imel na voljo kar pet let, da je vzpostavil piramido delovanja in vladanja ter se obdal z zvestimi sodelavci. Utrdbo, kakršna je zdaj NZS, ni mogoče razbiti z ad hoc dejanji, kaj šele z gromovniškimi besedami. Pri čemer si je treba naliti čistega vina, da je prav Simič s svojo trmoglavostjo in zapletanjem v spore v svojem predčasno končanem mandatu sprožil kaos in ustvaril temelje za trdo roko vladanja, za kadrovski klientelizem ter za pretok in uveljavljanje zgolj ene ideje.

Simič pa je vendarle izpostavil izvirni greh NZS, ki bi v duhu razvoja in sprememb na »tržišču« morala vsaj razmisliti o spremembi volilnega sistema. Sedanji omogoča, da manjšina ustrahuje in obvladuje večino. Toda tudi Simič je na oblast prišel po starem načinu in je imel priložnost spremeniti sistem, v katerem o nogometu odločajo rekreativne medobčinske nogometne zveze brez odgovornosti. Najpravičnejši, ni pa nujno, da je najboljši, je znan – štel bi vsak klubski glas. Če ne drugega bi krepko omejil »stiskanje za vrat« vplivnih in močnih, kar sedanji omogoča.

Da razjasnimo: predsednik NZS in njegov vodstveni tim ne moreta ustaviti nogometnega razvoja. Lahko si ga samo prilastita ali privatizirata. A z vedenjem, da nič ni večno.