Afera zaradi rakotvornega strupa aflatoksin v slovenskem mleku, prodanem v Italijo, je razkrila vsaj dvoje. Prvič, da ni mogoče slepo verjeti, da je vse, kar je pridelano v Sloveniji, zdravo in neoporečno. In drugič, da imamo kar velike luknje v nadzornem sistemu. Izgovori, da z aflatoksini v zadnjih treh desetletjih nismo imeli opravka, ker zanje menda ni bilo pogojev, pa so, milo rečeno, pesek v oči.

Aflatoksini so strupeni presnovki plesni iz rodu aspergillus. Njihovo naravno »gojišče« so območja vročega in vlažnega podnebja. Slovenija kljub čedalje večjim vplivom podnebnih sprememb vsaj teoretično še dolgo ne bo v tropskem in subtropskem podnebju, kjer ta plesen najbolje uspeva, toda dejstvo je, da tudi v naših podnebnih razmerah zrastejo žita, vključno s koruzo, okužena z nevarno plesnijo. Za razvoj nevarnih plesni je dovolj že skladiščenje vlažnega zrnja in skladiščenje v neustreznih, neizoliranih silosih. In če je kakovost pridelka slabša – za večino pšenice s slovenskih polj, denimo, predelovalci ugotavljajo, da je drugega in tretjega kakovostnega razreda, neredko s preveč vlage –, je ta še toliko bolj dovzeten za razvoj plesni.

Zato kratko malo ni mogoče verjeti zgolj varljivemu videzu, kakor se je zgodilo s pridelkom koruze kmeta iz okolice Ajdovščine. Tistega, ki je bližnji mešalnici krmil prodal na videz brezhibno zrnje, po mnenju odkupovalca celo primernega za predelavo v polento. V nadaljevanju se je pokazalo, da je bilo zrnje slabo sušeno in slabo skladiščeno.

Nekaj podobnega kot v ajdovski mešalnici krmil se je zgodilo tudi s koruzo z območja Ptuja, ki so jo pridelovalci prodali za krmno mešanico mariborskemu Intesu. Da je bila okužena z nevarnimi mikotoksini, je odkril šele poostren nadzor v vseh slovenskih mešalnicah krmil, potem ko se je domača veterinarska oblast odzvala zaradi neprijetne novice iz italijanske mlekarne. V njej so, razumljivo, za nekaj časa zaprli vrata spornemu slovenskemu dobavitelju mleka.

Ujetniki razmer

Preplah v Sloveniji se je polegel, potem ko so nadzorne službe, ki jih plačujemo iz proračuna, in one, ki so strošek mlekarn, zadrug, mešalnic krmil in še koga, zagotovile, da »oplemeniteno« mleko in izdelki iz njega nikakor niso zašli v prodajo. Toda dejstvo je, da je bila aflatoksinska koruza prevzeta jeseni (oktobra) in da v mešalnicah gotovo niso čakali na njeno predelavo in prodajo do januarja, ko so nas ujeli in razkrinkali nadzorniki iz mlekarne v sosednji državi. Tam si zaradi težav z aflatoksini pač ne zatiskajo oči.

Za aflatoksine v krmi je znano, da se hitro in dobro resorbirajo iz prebavil in se v jetrih presnovijo v biološko aktivne spojine, ki se izločajo z mlekom. Toksina s toplotno obdelavo mleka ni mogoče uničiti, zato prehaja v prehransko verigo ljudi.

Zanimivo je, da veterinarska stroka na oblasti, v katere domeni je tudi skrb za zdravo krmo, pravi, da v Sloveniji do zdaj nismo imeli težav z aflatoksini v krmi in hrani. Po drugi strani pa si v strokovnih krogih zunaj oblastnega kroga seveda ne zatiskajo oči pred resnico in priznavajo, da »od rastlinske krme najdemo v Sloveniji največ aflatoksina v žitih, najpogosteje v koruzi«.

Nadzorovano tveganje

Ker imajo nesporno težave z aflatoksini države okrog nas in v širšem evropskem, svetovnem prostoru, je njihova vsebnost v hrani zakonsko »nadzorovana«. Z uredbo evropske komisije, ki določa mejne vrednosti kontaminantov v živilih, so bile leta 2006 določene mejne vrednosti za aflatoksin B1 in skupni aflatoksin (B1+G1+B2+G2) v izboru živil z ustrezno natančnimi obrazložitvami ocen tveganja za zdravje.

A že leto pozneje so se začeli postopki za zviševanje nekaterih mejnih vrednosti za aflatoksine v posameznih živilih. Z izgovorom, da je treba upoštevati razvojni vidik prehranskega kodeksa (Codex Alimentarius) in nove informacije iz znanstvenih krogov (?!), je bila s soglasjem znanstvenega odbora za onesnaževalce v prehranjevalni verigi (Svet CONTAM) Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) februarja 2010 sprejeta popravljena uredba.

Dvakratno zvišanje dovoljenih vrednosti za skupne aflatoksine v mandeljnih, lešnikih in pistacijah so pospremili z obrazložitvijo, da bo to le malo vplivalo na ocene izpostavljenosti tveganja s hrano za nastanek raka in izračunanih stopenj izpostavljenosti. Za semena oljnic in iz njih pridobljenih proizvodov pri agenciji za varno hrano seveda vedo, da precej pripomorejo k izpostavljenosti ljudi aflatoksinu. Zato, pravijo, mora biti izpostavljenost aflatoksinom iz vseh virov tako nizka, »kot jo je razumno še mogoče doseči«. Razumno za koga? Kot olajševalno okoliščino navajajo, da postopek proizvajanja rafiniranih rastlinskih olj aflatoksine skoraj popolnoma odstrani.

Ob osveženih mejnih (še dovoljenih) vrednostih za aflatoksin B1 in skupni aflatoksin za vsa žita ter vse proizvode, pridobljene iz žit, izstopa višja mejna vrednost za koruzo, ki se pred uporabo za prehrano ljudi sortira ali drugače mehansko obdela. Podobna rešitev je obveljala tudi pri rižu, za katerega sicer ugotavljajo, da neoluščen praviloma nekoliko presega dovoljene mejne vrednosti. Po brušenju, pri katerem se odstrani luščina, so vrednosti aflatoksinov v belem rižu pod še dovoljeno mejo.

Pravila narekuje kapital

Čeprav nas prepričujejo, da so akutna obolenja kot posledica uživanja aflatoksina pri ljudeh redka – za njihovo povzročitev bi morali zaužiti zelo veliko živila, kontaminiranega z mikotoksinom –, so zelo resna svarila pred posledicami dolgotrajnejšega uživanja manjših količin tega strupa.

Znani slovenski mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar z Zavoda za zdravstveno varstvo v Kopru je aflatoksinsko dogajanje pri nas komentiral z besedami, da aflatoksini »na policah nimajo kaj iskati, niti pred gobcem živali ne«. Zato je nujen učinkovit nadzor. Ta se začne pri posamezniku, ki mora za tisto, kar je kupil, zahtevati certifikat. Ta bi načelno moral biti jamstvo za varen nakup.

Tako bi, denimo, mešalnice krmil ob nakupu koruze po vseh pravilih morale, še preden začno mleti in mešati, preveriti stanje surovine in jo, če je problematična, zavrniti. A ne glede na odgovornost proizvajalca, je tu še odgovornost državnega nadzornega organa (veterinarske inšpekcije), ki pa se, po dogajanju sodeč, doslej ni kaj dosti ukvarjal z eno od svojih v opisu del in nalog zapisanih domačih nalog. Šele ko nas je na aflatoksin v mleku opozoril italijanski mlekar, so se zganili v službi, odgovorni tudi za nadzor nad krmo, ki je v našem primeru zastrupljala mleko.

»Pa saj je ponavadi pri nas vedno tako, da nekdo drug kaj odkrije namesto nas; šele potem začnemo sami delati in se še hvalimo s svojo učinkovitostjo. Ni kaj, če je človek na odgovornem delovnem mestu, potem naj tudi odgovorno opravi svoje delo. Če tega ni sposoben, je treba na njegovo mesto postaviti drugega, ki bo delal korektno in brez odpustkov, tako da bo dobro za vse nas,« pravi Pretnar.

Kritičen do popuščanja vajeti Efse, ki pomaga pri zviševanju dovoljenih mejnih vrednosti zdravju škodljivih snovi v hrani, Pretnar tudi svari, da za rakotvorne snovi in hormonske motilce ni varnih doz. O njih govorijo in, žal, prevečkrat odločajo tisti, ki se uklanjajo pritiskom velikih in vplivnih proizvajalcev in prodajalcev »rahlo« kontaminirane hrane. S sklicevanjem na domnevno neodvisne znanstvene študije, je izbranim uradnikom evropskih institucij prepuščeno ustvarjanje predpisov, ki pomenijo zavestno žrtvovanje določenega dela populacije.

Toksina s toplotno obdelavo mleka
 ni mogoče uničiti,
zato prehaja 
v prehransko verigo ljudi. Foto: Jure Eržen/Delo