Tiskane izdaje
Petega septembra smo »praznovali« drugi rojstni dan prvega sporazuma, ki se imenuje po beloruski prestolnici Minsk, v njem pa so se predstavniki »vpletenih« strani, Ukrajine, njenih upornikov in sosednje Rusije, dogovorili, kako končati ukrajinsko državljansko vojno. Ker se je ta po njegovem podpisu še bolj razplamtela, se je v reševanje krize vmešala »mednarodna« skupnost in februarja lani se je tako imenovana normandijska četvorka, Francija, Nemčija, Rusija in Ukrajina, zavezala, da bo naredila vse za uresničitev dopolnjene različice prvotnega dogovora. Od takrat je minilo dobro leto in pol, to, da je »Minsk 2« enako učinkovit kot njegov predhodnik, pa je najbrž edina stvar, o kateri se njegove podpisnice zdaj strinjajo.
V Moskvi že ves čas trdijo, da je ukrajinski predsednik Petro Porošenko sporazum podpisal s figo v žepu, saj njegov parlament nikoli ne bo sprejel takšnih ustavnih sprememb in dopustil tolikšne avtonomije uporniškim regijam, v kakršne se je Kijev zavezal v dogovoru. Iz Ukrajine, kjer orožje nikoli ni zares utihnilo, so stvari videti popolnoma drugače. Porošenko je na začetku julija zatrdil, da je njegova država izpolnila vse točke iz dogovora, iz njegovega kabineta pa so tik pred včerajšnjim srečanjem sporočili, da bodo na njem »zahtevali« zaostritev sankcij proti Rusiji, ker očitno noče spoštovati dogovora in umakniti vojske iz njihove države.
Ker so še pred srečanjem ne le v Moskvi in Kijevu, ampak tudi v Berlinu preventivno opozarjali, da na njem ne pričakujejo resnega napredka, se marsikdo sprašuje, zakaj se voditelji potem sploh sestajajo. Obstaja vsaj en dober vzrok: dokler beseda teče o miru, je manj časa za razmišljanje o vojni. A uspeh takih pogovorov je negotov; vsaj do takrat, dokler na njih ne bodo sodelovali vsi mednarodni igralci v tej krizi, predvsem čezatlantski pokrovitelj ene od vojskujočih se strani v po površini največji evropski državi.
