Nadškof in morilka

Perujki zdravnik ni hotel narediti splava, čeprav so fetusu diagnosticirali anencefalijo, zmanjšane možgane. Tedaj 17-letno dekle je rodilo punčko, ki je živela štiri dni. Dekle je bilo globoko travmatizirano in se je pritožilo odboru za človekove pravice pri Združenih narodih, ta pa je leta 2005 sklenil, da so ji bile kratene človekove pravice in da mora dekle dobiti denarno odškodnino. Združeni narodi so sprejeli odločitev, da je pravica do splava pravica vsake ženske. To je bil prvi primer, da so ZN državi pripisali odgovornost, ker ni zagotovila splava. Odbor je imel enako stališče v primeru Irke, ki v svoji državi ni mogla splaviti, čeprav je imel plod srčno napako, zaradi katere ne bi mogel preživeti zunaj maternice. Irska s prepovedjo splava krši mednarodno konvencijo o državljanskih in političnih pravicah, meni odbor za človekove pravice pri ZN.

To je tisti odbor, katerega član naj bi na predlog slovenske vlade postal Boštjan M. Zupančič, opredeljen nasprotnik pravice do splava, za katerega je bila Simone Veil »največja morilka vseh časov«, ker je kot ministrica za zdravje v Franciji dosegla uzakonitev pravico do splava.

Ko se je že zdelo, da je zaradi te Zupančičeve izjave in predloga vlade, da bi takšen človek branil človekove pravice, vse Slovence globoko sram, je Zupančiča na Marijino vnebovzetje pri maši na Brezjah v bran vzel ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Človek torej, ki naj bi bil zastavonoša etičnosti, pravičnosti ter spoštovanja zakonov in človekovih pravic. Po nadškofovih besedah se je Zupančič z omenjenim zapisom na facebooku »zavzel za nerojeno življenje in brez olepševalnih besedičenj povedal, da je tudi otrok, ki še ni rojen, nosilec človekovih pravic in najbolj temeljna med temi pravicami je prav pravica do življenja«.

Res je, Zupančič je svoje povedal »brez olepševalnih besedičenj«, bolj brutalno ne bi mogel. Pri Zupančiču smo vajeni podobnih izjav, sploh kadar se nanašajo na ženske, toda da je nadškofu Zoretu tako zelo všeč oznaka Veilove kot »največje morilke vseh časov«, je veliko presenečenje. S tem ni le pokazal, da ne spoštuje te velike ženske, s katero se ponaša francoski narod, ampak se je poklonil mizoginiji in razkril, da so zanj morilci vsi, ki so uzakonili pravico do splava, zdravniki, ki ga opravljajo, in ženske, ki se zanj odločijo.

Pričakovati bi bilo, da bi nadškof Stanislav Zore na praznik Marijinega vnebovzetja spoštljivo spregovoril o vseh ženskah, in ne le o devici Mariji, tudi o tistih ženskah, ki niso tako kot ona »sprejele daru materinstva in postale varuhinje življenja«. Pomenljivo je, da se je nadškof raje skliceval na mizoginega Boštjana M. Zupančiča kakor na papeža Frančiška. Frančišek je v svetem letu usmiljenja 2016 sporočil, da lahko vsi duhovniki podeljujejo odvezo za greh splava, po končanem letu usmiljenja pa je z apostolskim pismom Usmiljenje in usmiljenja potrebna oznanil, da odpuščanje velja tudi v prihodnje. Frančišek, ki pravi, da ni greha, ki ga ne bi bilo mogoče izbrisati, ne neha opozarjati duhovnikov in škofov, naj bodo usmiljeni, naj odpuščajo in naj ne izključujejo ljudi. Njegove besede očitno še niso segle do Slovenije. Sam Veilove zanesljivo ne bi razglasil za morilko. Takšnih stvari ni v njegovih mislih, niti v retoriki. Zore pa poskuša biti bolj papeški od papeža.