Nafta je očitno res poceni

Saudska Arabija in Rusija sta odkriti nasprotnici v vojni v Siriji, kljub temu pa sta v torek dosegli pomembno soglasje na področju, ki obe močno boli. Na sestanku v Katarju, ki so se ga udeležili še nekateri drugi igralci iz kartela Opec, sta se saudski in ruski naftni minister dogovorila, da bosta največji izvoznici nafte proizvodnjo »zamrznili« na ravneh, doseženih januarja.

Dogovor opazovalci vidijo kot prvi korak na poti do sporazuma med večjim številom pomembnih proizvajalk nafte, ki bi omogočil, da se po več kot letu in pol vztrajnega presežka ponudbe nad povpraševanjem trg le uravnoteži. Posledica uspešnega pripiranja naftnih pip bi bil predvsem dvig cene črnega zlata, ki je v preteklem tednu zdrsnila na najnižjo raven v dvanajstih letih.

(Pre)nizke cene nafte – v letu in pol so s 100 zdrsnile na 30 dolarjev za sod – so močno načele državne finance izvoznic, ki so od teh dohodkov življenjsko odvisne. Venezuela je pred bankrotom, Rusija ima velike težave s proračunom, celo Saudska Arabija, ki si je v letih drage nafte prihranila za 600 milijard dolarjev rezerv, je začela razmišljati o uvedbi davkov in privatizaciji državne naftne družbe.

Namen torkovega sestanka je bil torej jasen – poiskati pot do višjih cen. Podoben kartelni dogovor je Opec nazadnje uspešno uveljavil v letih 1998–1999, ko je po nizu zmanjšanj črpanja, v katerih so sodelovale tudi nečlanice, cena soda nafte v nekaj letih zrasla z 10 na 140 dolarjev.

Se scenarij lahko ponovi? Analitiki za zdaj ostajajo zadržani, saj so razmerja na trgu nafte in v geopolitiki močno drugačna. Danes sta v Opecu za obvladovanje ponudbe nafte ključna Iran in Irak, ki pa si oba prizadevata izvoz povečati – prvi potrebuje denar za obnovo gospodarstva po umiku mednarodnih »jedrskih« sankcij, vlada drugega pa za nadaljevanje vojne proti nasprotnim frakcijam v razdejani državi. In predvsem Iran bodo pobudniki omejevanja proizvodnje težko pritegnili v dogovor.

Naslednji element v enačbi je proizvodnja v globoko ležečih skrilavcih in peščenjakih v ZDA, ki je po eni strani (za zdaj še) najmočnejši sili sveta omogočila energetsko neodvisnost, po drugi strani pa gre za proizvajalce, na katere vlada nima neposrednega vpliva. Njim, ki imajo višje proizvode stroške od Arabcev in Rusov, višje cene celo koristijo. Pravzaprav se je operacija prepravljanja trga z nafto pred letom in pol začela prav zato, da bi Saudska Arabija in Rusija z znižanjem cene iz proizvodnje izrinili Američane ter obranili svoje tržne deleže.

Zamisel se očitno ni izšla ali pa je vsaj cena padla precej nižje, kot se izvoznicam zdi sprejemljivo. Ključni razlog pa ni ne na njihovi strani ne v rokah Američanov. Največji neto uvoznik nafte z območja Perzijskega zaliva in vse bolj tudi iz Rusije je Kitajska. Gospodarska dinamika v rastoči azijski sili se je v zadnjih letih ohladila. To pomeni, da tudi povpraševanje po nafti ne raste več tako hitro kot prej. Tudi gospodarstvo v Evropi še kar ne more iz kriznih razmer, kar daje slutiti, da se vzorci porabe nafte spreminjajo. Hitrega in trajnega premika k višjim cenam zato verjetno ne bo.