Naj bo konec vrtičkanja

Še pred nekaj leti bi dali roko v ogenj, da smo poštena družba, zdaj pa nihče nikomur več ne verjame. Za vsako stvar, ki jo nekdo stori ali določi, se najprej vprašamo, kaj bo od tega imel.

Tako je tudi pri projektu Jamstvo za mlade, ki ga izvajata ministrstvo za delo in zavod za zaposlovanje. Za program, ki ga sestavlja 36 ukrepov in naj bi spodbudil zaposlovanje mladih do 29. leta starosti, je država, skupaj z evropskimi sredstvi, v tem in prihodnjem letu namenila 157 milijonov evrov. Izvajalci po šestih mesecih delovanja govorijo o spodbudnih rezultatih: v tem času je službo dobilo skoraj 14.000 mladih, kar je tretjina vseh zaposlitev v tem obdobju. A predstavniki mladih opozarjajo, da je to le trenutna posledica subvencioniranja delodajalcev. Če zaposlijo mladega človeka za nedoločen čas, jim dve leti zanj ni treba plačevati prispevkov, kdor zaposli mlado osebo iz vzhodne Slovenije za najmanj 15 mesecev, pa prejme 7250 evrov. Bodo delodajalci po izteku subvencije zaposlenemu pokazali vrata in tako državo spet prehiteli po desni?

Takšne izkušnje je na podlagi kakšne druge subvencije v preteklosti že imel marsikateri delavec. Še en dvom predstavnikov mladih je, ali s subvencijami res spodbujamo nastajanje novih delovnih mest, ali pa denar od države pokasirajo tisti, ki bi tako ali tako zaposlili novo delovno silo. Gledano skozi oči (odgovornega in poštenega) podjetnika je vprašanje, ali bi bilo smotrno, da bi zaradi subvencije odprl novo delovno mesto. V tem primeru bi bilo zelo verjetno res samo začasno. Najbolj idealno bi bilo, da bi bila subvencija jeziček na tehnici pri odločanju, ali novega človeka zaposliti ali ne, za ustvarjanje novih delovnih mest pa prav gotovo ni dovolj.

Resda je treba počrpati evropski denar, toda gospodarstvu bi lahko pomagali drugače. Denimo z že leta pričakovanim prijaznejšim podjetniškim okoljem, ki bi sámo ustvarjalo trajna delovna mesta. Predstavniki mladih imajo prav, ko pravijo, da je program Jamstvo za mlade gasilska akcija. Požar gasimo samo z ene strani, do izvora ognja ne pridemo. Če bi v boj za zmanjšanje brezposelnosti med mladimi skupaj stopilo več resorjev, ne pa da vrtičkajo vsak zase in to skrbno skrivajo pred drugimi, bi bili ukrepi učinkovitejši. A menda bo bolje.

V roke si bosta morali trdneje seči najmanj ministrstvi za delo in za gospodarstvo, pa tudi ministrstvo za šolstvo. Da program za mlade daje velik poudarek izobraževanju na delovnem mestu in neke vrste uvajanju – rezultat pa je pogosto tudi zaposlitev – kaže na to, da nekaj škriplje v šolskem sistemu. Pravzaprav nič novega: podjetja že dolgo opozarjajo, da mladim po končanem šolanju manjka praktičnega znanja, da si z njimi zelo težko pomagajo. Nekatera v lovu za delovno silo kar sama ustanavljajo izobraževalne centre, šolniki so menda gluhi za njihove predloge o spremembi sistema. In v šolstvu bi lahko naredili še kaj več kot to. Neverjetno je, da izobražujemo toliko mladih v poklicih, po katerih ni povpraševanja. Potem pa subvencioniramo prekvalifikacije ali pa usposobljene kadre na pladnju postrežemo drugim državam.