Najbolj nizkotna poslovna praksa

Za povprečni um zemljana verjetno preveč napredni dalajlama je nekoč dejal, da ga pri pohlepnežih vselej preseneča to, da so pripravljeni za denar najprej žrtvovati svoje zdravje in da nato ta isti zasluženi denar porabijo za svoje zdravljenje. In, ker jih zaradi tega tako skrbi prihodnost, niso sposobni uživati v sedanjosti.

Denar jih ima pod nadzorom, kot ima lutkar svoje lutke. V čem je torej trik?

Mnogi zgoraj omenjeni niso imuni niti za različne oderuške prakse. O tako imenovanih »loan sharks« (posojilodajalskih morskih psih) je imel veliko povedati že veliki grški mislec Aristotel, ki je v svojem delu Politika (Politikus, leta 350 pred našim štetjem) zapisal, da je oderuštvo daleč najbolj osovražen in preziran način pridobivanja bogatstva, saj omogoča pridobivanje koristi iz denarja samega, in ne od naravnega objekta, na katerega se nanaša. Bil je prepričan, da bi moral biti denar namenjen izmenjavi dobrin in storitev, ne pa da hrani samega sebe v obliki (oderuških) obresti.

Celo samo (neoderuško) obrestovanje posojil je bilo v zgodovini pogosto prepovedano. Tako je v srednjem veku med kristjani obrestovanje kakršnihkoli posojil veljalo za greh. Obrestovanje posojil je bilo večinoma protipravno tudi v rimskem imperiju, v stari Grčiji in na Kitajskem. Tudi nekateri stari judovski teksti (denimo Ezekielova knjiga iz Stare zaveze) so obresti šteli za greh. In celo tradicionalno judovsko pravo (halaka) ni dovoljevalo dajanja posojil z obrestmi, če je šlo za posojila med Judi samimi.

Seveda se sodobni požeruhi, oderuhi in pohlepneži vseh vrst požvižgajo na dalajlamo in Aristotla in na njune moteče ter za njihov um prezapletene misli. To seveda ni presenetljivo.

Taki posamezniki namreč ne izvirajo iz intelektualnih ali vsaj iz častnih, dostojanstvenih okolij in družin. V bistvu je večina predstavnikov tiste najslabše, ruralne vrste »nouveau riches«. Torej novobogatašev ali povzpetnikov iz večinoma ruralnih ali malomeščanskih okolij, v katerih kraljuje cenena hohštaplerska mentaliteta z zelo šibkim ali pa nikakršnim vplivom etike na oblikovanje njihovih osebnosti.

V domovih teh ljudi seveda ni mogoče najti Dostojevskega ali Fromma ali pa vsaj cenjenih ekonomistov Keynesa ali Friedmana, ampak v najboljšem primeru priročnik kakšnega bleferja o tem, kako na hitro obogateti in zaslužiti za novi porsche.

Kaj torej pričakovati od takih ljudi? Ne veliko. Kdo bi morda rekel, da bodo zaradi svoje omejene pameti deležni le posmehovanja ali prizanesljivega teptanja po ramenih, a ni povsem tako. Tisti iznajdljivejši med njimi se namreč dokopljejo celo do vplivnih položajev v družbi – nekateri v bankah in zavarovalnicah, drugi v velikih podjetjih, tisti manj prodorni pa pogosto ustanovijo podjetja, ki se ukvarjajo z (oderuškim) posojanjem denarja.

Ker gre za posameznike, ki so za družbo toksični in ji povzročajo resne težave, bi se jih morala država zelo resno lotiti, česar pa, žal (za zdaj), še ne počne. Oderuška praksa namreč ni le moralno sporna, ampak tudi protipravna (za oderuško pogodbo je uveljavljena najstrožja civilna sankcija – ničnost pogodbe, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako oderuštvo pomeni tudi kaznivo dejanje).

Kdaj neko pogodbeno razmerje lahko označimo za oderuško? Takrat ko gre za očitno nesorazmerje med izgovorjeno koristjo ene stranke s tistim, kar je taista stranka dala, ali storila, ali se zavezala dati ali storiti drugi stranki (objektivni element oderuštva), in hkrati takrat, ko stranka (oderuh) izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element).

Prav ta zadnji element je še posebno »tricky« in ga je zato treba dodatno pojasniti.

Navajam primer iz prakse: Gospa X je bila stara malo čez 50 let, ko je ostala brez službe. Torej v tistem življenjskem obdobju, ko je najslabše ostati brez službe. Ni bila več najmlajša, do upokojitve pa ji je manjkalo še skoraj deset let. Ko je pisala prijave za novo službo, je bridko ugotovila, da se bori s premočno konkurenco zelo prilagodljivih tajnic v svojih dvajsetih ali tridesetih letih. Čez noč je ostala brez ficka in vedela je, da svojo finančno situacijo lahko reši zgolj s hitrim posojilom. Tako se je odpravila k nekemu podjetju, ki se ukvarja s takimi posojili in – sklenila pakt s hudičem.

V enem izmed določil posojilne pogodbe je namreč pisalo takole: »Pogodbena stranka se kljub opozorilu, da so obveznosti iz kredita in zavarovanja visoke, prostovoljno, zavestno, svobodno in dokončno odloča, da kredit vzame in zavaruje pod pogoji, ki jih ponuja kreditodajalec. Kreditojemalec se odpoveduje kakršnimkoli ugovorom v zvezi s tem.« V naslednjem členu pogodbe je potem pisalo: »Kreditojemalec izjavlja, da se v nobenem primeru ne bo skliceval na okoliščine težkega premoženjskega stanja, slabih stanovanjskih razmer, stiske, nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ipd.«

Šlo je za zvito napisano »protioderuško« klavzulo, ki pa za poznavalce vseeno ni bila dovolj zvita. Oderuški kreditodajalec bi se namreč s tem, ko je stranki dal v podpis izjavo, skladno s katero se ta zaveda, da v podpis pogodbe ni bila prisiljena, da najema kredit z visoko obrestno mero in da se ne more sklicevati na težko premoženjsko stanje, na stisko, lahkomiselnost ipd., lahko celo razbremenil odgovornosti za oderuštvo. S preprosto razlago, da je stranka pač vedela, v kaj se spušča, in da mora za to sama odgovarjati.

Vendar pa je za pravno kvalifikacijo oderuštva dovolj že to, da za stranko nastanejo oderuške posledice. Tako je namreč izrekla sodna praksa. Posameznik, ki je bil žrtev oderuškega kredita, se na oderuštvo lahko torej sklicuje tudi, če je vedel, da sklepa pogodbo, iz katere je zanj razvidna nesorazmerna obremenitev.

Za presojo oderuštva torej ni odločilno dejstvo, ali je kreditojemalec vedel, da podpisuje oderuško pogodbo, ali ne, ampak dejstvo, da so s tako pogodbo nastale »oderuške posledice«. Oderuštvo je namreč tako zavržno ravnanje, da ga je treba prepovedati objektivno, in ga ne smemo dopustiti samo zato, ker je državljan »zavestno« privolil v oderuške kreditne pogoje, ker druge poti preprosto ni imel. Saj je vendar jasno, da je tako pogodbo podpisal v stiski, ko je bil ranljiv in verjetno tudi omejeno razsoden. Zato je taka interpretacija oderuštva pravzaprav nujna. Državo, ki bi dovolila drugačno prakso, bi moralo biti hudo sram.