»Najprej Amerika«

Prvi govor Donalda J. Trumpa po slovesni prisegi na stopnišču Kapitolskega griča, s katero je uradno postal 45. ameriški predsednik, ni bil nič drugega kot nadaljevanje njegovih nastopov iz predvolilnega obdobja. Govor, na katerega so vsi čakali, saj naj bi, kot veleva tradicija, novi predsednik v njem določil smernice svojega predsednikovanja v prihodnjih štirih letih, je bil ena sama puhlica, brez prave vsebinske vrednosti.

Povedal je tisto, kar so pričakovali njegovi volivci. Revna, »bela in jezna Amerika« je slišala, da bodo pod oblastjo »The Donalda«, kot z vzdevkom imenujejo novega predsednika ZDA, njegova skrb oni, ne elita v Washingtonu, ki da jih je do zdaj izkoriščala in jim življenje naredila brezperspektivno. Ni pozabil omeniti niti, da so prav v Washingtonu zakrivili odhod ameriških tovarn v tujino, prihod številnih emigrantov in povzročili njihovo bedo. Zato da je čas, da oni prevzamejo oblast. Kako populistično. Kot da bi poslušali pokojnega Huga Chaveza, ali turškega »sultana« Tayyipa Erdoğana, ali katerega drugega zelo levičarsko usmerjenega politika. A pozabil je omeniti, da je v svojo administracijo v Washingtonu pripeljal množico milijarderjev, ki se gotovo ne bodo prostovoljno odpovedali bogastvu, da bi Trumpovi volivci in drugi Američani lahko bolje živeli.

Še najbolj povedna je bila osrednja fraza njegovega govora: »Najprej Amerika.« Ta pove vse. Amerika se bo pod njegovim vodstvom začela nagibati – kolikor mu bo to dopuščala finančna in gospodarska elita – k izolacionizmu in pri vsaki mednarodni zadevi bo Trump najprej iskal interese za svojo državo (morda tudi zase). Pax Americana torej prihaja s polno paro v svetovno politiko. Kaj bo to prineslo svetu, je težko napovedati in predvidevati, saj je kot vsak populist in samovšečnež, kakršen se je izkazal danes na stopnišču pred kongresom, tudi Trump povsem nepredvidljiv. Lahko samo upamo, da bo dokaj hitro dojel, da vodenje države ni isto kot vodenje resničnostnega šova.