Naložbe in plotovi

Slovenija ima za tuje naložbenike najbolj zaprto gospodarstvo v Srednji Evropi, je te dni objavila češka svetovalna družba Bisnode, pred njo pa tudi mnogi drugi. In to je slabo sporočilo tujim investitorjem, ki bi lahko pomagali pri vnovičnem zagonu našega gospodarstva.

Škoda, zlasti če se za hip spomnimo, kako smo začeli.

Pravzaprav se je Slovenija začela odpirati za tuja vlaganja že v socialistični Jugoslaviji, saj je bila naložba avstrijskega Semperita v kranjsko Savo prva tuja investicija v takratni skupni državi. In izkušnja z njo ni bila slaba. Pred petnajstimi leti je sicer v lastniško strukturo Save namesto Semperita vstopil Goodyear, a je od takrat v razvoj vložil dobrih dvesto milijonov.

Tudi z večino drugih tujih vlaganj so izkušnje dobre; denimo z družbo BSH Hišni aparati, Hello, ki je pred desetletjem in pol prevzela Saturnus, Revozom itn. A kljub temu je pod pretvezo nacionalnega interesa veliko dobrih podjetij prešlo v roke domačih lastnikov s praznimi denarnicami, ki so jih izčrpali in pahnili v stečaj, delavce pa na cesto.

Skratka, koliko stane »nacionalni interes«, davkoplačevalci najbolje vidimo v lastnih denarnicah, saj smo dali že milijarde za sanacijo bank in reševanje neučinkovito vodenih državnih podjetij.

Ni pa to še končni račun, kajti nihče še ni seštel izgub zaradi zamujenih najboljših priložnosti za prodajo, ker za mnoge s političnim vplivom tudi, ko so bile cene najvišje, čas za prodajo ni bil pravi.

Tiste, ki zaradi predvidene privatizacije prvega svežnja petnajstih državnih podjetij slabo spijo, je morda treba večkrat spomniti, da Slovenija tudi, ko proda zadnjo družbo s tega seznama, še ne bo v zgornji polovici lestvice najpomembnejših srednjeevropskih gostiteljic tujih neposrednih naložb.

Med manjšimi evropskimi državami in tranzicijskimi smo namreč na repu tako po vrednosti neposrednih investicij tujcev kot po njihovem deležu v BDP. Mimogrede, v Sloveniji je ta delež približno polovico manjši od povprečnega.

In zakaj nas mnogi tuji vlagatelji raje obidejo?

Nemški naložbeniki so v anketi (opravila jo je nemška gospodarska zbornica) jasno povedali, zakaj je Slovenija na lestvici zaželenih gostiteljic tujih vlaganj šele na šestem mestu v regiji. Vzroki so zlasti korupcija, politična nestabilnost, stroški dela in davčni sistem. In če se bodo te negativnosti intenzivno začele odpravljati (tudi zaradi nezadovoljstva državljanov), bodo prodaje državnih podjetij uspešnejše.

Pogajalci pa seveda morajo unovčiti tudi naše pluse, kot so dobri strokovnjaki za posamezna področja, izobraženost, usposobljenost in produktivnost delovne sile, dobre mreže lokalnih dobaviteljev itn.

Hkrati je te prednosti treba poudarjati pri promoviranju Slovenije kot gostiteljice novih (tako imenovanih greenfield) naložb. Mnogi župani pa bi se morali spustiti z višav v stvarnost. V pogajanjih z možnimi tujimi naložbeniki nemalokrat zahtevajo astronomske zneske za zemljišča in premalo upoštevajo dolgoročni pomen nove naložbe za lokalno prebivalstvo.