Tiskane izdaje
V eni od javnih hrvaških lekarn je treba za nosni sprej odšteti 5,2 evra. Ta isti izdelek v Lekarni Ljubljana stane 7,5 evra, v Lekarnah Maribor pa 7,7 evra. In to kljub temu da je pri nas davek na zdravila dvakrat nižji kot pri južnih sosedih. Zato je upravičeno vprašanje, zakaj tolikšna razlika v ceni. Slovenske javne lekarne, kjer nimajo nizkih plač, ob koncu leta pa si marsikje delijo zavidanja vredne nagrade za uspešnost, večinoma namreč poslujejo z lepim dobičkom. Poleg tega imajo nekatere lekarne očitno tolikšne presežke, da si lahko privoščijo še naložbe v kapitalske deleže, kot so delnice Krke ali Zavarovalnice Triglav.
To pa ni sporno le zato, ker na račun višjih cen zdravil, ki jih plačujemo državljani, lekarne kot javni zavodi ustvarjajo dobičke in kopičijo naložbe v deleže, ampak jim odplačno pridobivanje takšnih naložb prepoveduje tudi zakon o javnih financah. V lekarnah pravijo, da gre bodisi za zatečeno stanje pred uveljavitvijo tega zakona bodisi za manevre, s katerimi je pridobitev naložb postala neodplačna in torej ne gre z kršitev zakona. A tudi če bi šlo za nezakonito stanje, zakon ne predvideva sankcij, zato ministrstvo za finance lekarne in občine kot njihove ustanoviteljice lahko le brezzobo opozarja na kršitve.
Občin kot ustanoviteljic lekarn pa to očitno ne moti. Namesto da bi občanom zagotovili cenejši dostop do plačljivih zdravil, raje vidijo, da se dobički lekarn porabijo za krpanje lokalnih proračunov ali negospodarni naložbeni rodeo, kot sta tovarni zdravil Galex in Marifarm, ki sta v poslovnih težavah.
Sankcije za kršitve naj bi zdaj predvidel nov zakon o javnih financah. In spet se kaže, da pri nas ni dovolj, da je nekaj le prepovedano, ampak je treba zapisati tudi, kakšna bo gorjača za neposlušneže.
