Napačno sporočilo

Vlada Mira Cerarja svoj mandat gradi na ničelni stopnji tolerance do korupcije. Ničelna stopnja tolerance se bo najprej preizkusila v pravosodju. Poslanci se bodo namreč že v kratkem ukvarjali s tremi novelami zakonov s področja tožilstva in sodstva, ki državnotožilskemu in sodnemu svetu nalagata pripravo novih etičnih kodeksov – tožilci in sodniki jih sicer že imajo – in ustanovitev komisij za etiko in integriteto. Ker ministrstvo za pravosodje vodi nekdanji predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič, ki je to pred dobrim letom dni iz protesta razpustil po polovici opravljenega mandata, se zdi, da se je nedokončana dinamika opravljenega dela in morebitna slaba vest zaradi tega vsaj delno z Dunajske 56 preselila na Župančičevo 3. Klemenčič ima zdaj kot vladni funkcionar novo priložnost, da iz globokega vpogleda v greznico slovenske družbe in v njene ključne akterje, kot je dejal ob odstopu z mesta prvega človeka protikorupcijske komisije, greznico očisti neprijetnih vonjav.

Da bi se izognili nesporazumom, moramo najprej poudariti, da izvršni oblasti nikakor ni mogoče oporekati njenih prizadevanj za omejevanje korupcijskih tveganj ter krepitev integritete in etike. Vsakokratna oblast pravzaprav prisega na nove očiščujoče etične standarde, tokratna pri tem ni izjema.

Kar je v sporočilu javnosti vlade narobe, je gotovo to, da nastavlja zgolj ogledalo drugim, in ne tudi sebi. Če izhajamo iz ustavnega načela delitve oblasti – pri tem puščamo ob strani (ne)obstoječe etične vrednote v drugih delih javnega sektorja – potem lahko hitro vidimo, da je novih etičnih premislekov, ki pa še zdaleč niso konkretizirani in tudi ni jasno, kaj je s sedanjimi narobe, deležno zgolj sodstvo oziroma pravosodje. To torej pomeni, da tako izvršna kot zakonodajna oblast oziroma njuni funkcionarji z etičnimi načeli nimajo prav nobenih težav? To pa gotovo ne bo držalo.

Tožilci imajo etični kodeks od leta 1994, sodniki ga imajo celo od leta 1972, leta 2001 so ga prenovili. Mednarodna strokovna javnost ga je že večkrat prepoznala kot model dobre ureditve. In kje sta vladni in poslanski kodeks? Vlada je šele na točki, ko namerava uvesti etični kodeks za funkcionarje vlade in ministrstev ter določiti pogoje za nastop in razloge za prenehanje določene funkcije. V sodelovanju s protikorupcijsko komisijo pa naj bi letos pripravila novelo zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Poskusi sprejetja etičnega kodeksa poslancev segajo v leto 1993. Leta 1999 je bil napisan prvi osnutek etičnega kodeksa, ki pa ni bil deležen uspeha. Podobno usodo je pobuda doživela leta 2005. Parlamentarne stranke – denimo Zaab – letos pričakujejo nov zagon glede sprejetja kodeksa. Ali bo zagon uspešen, bomo lahko presojali čez nekaj časa.

Kaj torej javnosti sporoča Cerarjeva vlada? To, da je s stališča spoštovanja etičnih vrednot trenutno najbolj problematično pravosodje – opozicija ali vsaj njen del s pritrditvijo temu gotovo nima prav nobenih težav –, zato bo kmalu deležno novih zakonodajnih posegov. Ne da bi sploh vedeli, kaj je s sedanjo ureditvijo narobe, kje ta šepa.