Napad na ostanke Evrope

Se še kdo spomni Oklahome 1995, ko je »doma vzgojeni terorist« in jezni mladenič Timothy McVeigh v zrak poslal poslopje zveznih oblasti in pri tem ubil 168 ljudi? Še preden so reševalci prešteli vsa trupla, so mediji – seveda v neločljivi povezavi s politiko – za napad obtožili »islamske skrajneže«.

Že takrat, pet let pred padcem newyorških dvojčkov in začetkom globalne vojne proti terorizmu, vojne terorja, je bila raven odzivnosti in asociacij skrajno uboga. Iz lekcij, ki sta jih Amerika in Evropa zadnje desetletje dobivali na svojih neokrižarskih pohodih po Bližnjem vzhodu in Afganistanu, se raven refleksije ni niti malo dvignila. Nasprotno – prvi medijski in politični odzivi po morilskem pohodu krščanskonacionalističnega skrajneža po Oslu in bližnjem otoku Uto(p)ya so bili prepisani iz učbenika medcivilizacijskih spopadov za nižjo stopnjo. Naslovnice spletnih izdaj velikih svetovnih časopisov so bile polne prvovrstnih neumnosti v slogu: Al Kaida udarila na Norveškem! in Maščevanje za Afganistan! Brez virov, brez dokazov, brez razmisleka.

Ko so tudi najpočasnejši medijski profesionalci vendarle dojeli, da Norveške niso napadli islamski skrajneži, ampak da je po najbolj urejeni evropski državi in edini dejansko še delujoči socialni demokraciji na svetu udaril zapriseženi islamofob in nacionalist – antiteza globalne politične analize –, so mnenja potihnila. Govorilo se je, tako je pač najlaže, le še o številu mrtvih in ranjenih; statistika je varnostni ščit pred substanco.

Ironično je, da norveški množični morilec za svoj morilski pohod krivi prav tiste, ki so jih za napadi videli glasniki spopada med civilizacijami. Muslimane. Priseljence. Ateistično levico. Svetlolasi mladenič in pridelovalec ekološke zelenjave je (ne)hote razkril stanje razkrajajočega se evropskega duha. Udaril je po ostankih (socialnega) v Evropi. Po ostankih države blaginje, ki se je v Skandinaviji razvila po drugi svetovni vojni.

In to ne zaradi notranje politične odločitve, temveč zaradi strahu pred širjenjem komunistične ideje. Zdaj komunistične pretnje ni več. Evropska ideja hitro propada – hitreje se bližamo Kitajski, kakor se Kitajska bliža Evropi. Stara levica je doživela brutalen, povsem zaslužen poraz, nova pa se zaradi ideoloških monopolov – mladi grški komunisti na demonstracijah nosijo majice s podobami Josipa Visarjonoviča Stalina – ni nikoli zares oblikovala. Kljub finančni krizi, ki ji je ponudila poslednjo priložnost.

Svojih žrtev si 32-letni Norvežan ne bi bil mogel bolj natančno izbrati. Njegova »režiserska žilica« se lahko kosa celo z načrtovalci 11. septembra. Mohamed Ata in kameradi so udarili po središču svetovnega kapitalizma. Anders Behring Breivik – bati se je, da bo že jutri veliki heroj čedalje močnejših skrajnih desničarjev – je v središču Osla udaril po ključnih institucijah norveške socialne demokracije in po podmladku skandinavske levice – nastavku nove politične in družbene elite.

To nikakor ni bil medcivilizacijski spopad. Bil je spopad znotraj civilizacije, ki hitro – in nepovratno – izgublja primat v svetu. Bil je napad na preostanek mrtve teže ideala evropske socialne države. Evropa je udarila po – Evropi. Ali kakor bi v primeru katerega koli »terorističnega napada« dejali konservativni analitiki, ki so prek tako imenovanih think-tankov in dominantne neoliberalne interpretacije sveta okupirali prostor politične analize: »To je bil napad na naš način življenja.«

Le da smo se tokrat napadli – sami.