Napoved »Abanke Celje«

Na našem bančnem vrtičku je v zadnjih dobrih dveh desetletjih propadlo že veliko dobrih zamisli in namer o združevanju bank, ki vse skupaj pomenijo le številko za decimalno vejico v bilančni vsoti kake velike evropske banke.

Včasih so bili bankirji veliki gospodje in so se sami odločali, da se ne bodo združevali, ker se pač niso mogli dogovoriti, kje bo sedež združene banke, kdo jo bo vodil, kako se bo imenovala itd. V sedanji bančni krizi je položaj bistveno spremenjen, slovenske banke gredo ali v likvidacijo ali pa jih v svoje lastniško naročje prevzema država, podprta z vašim, našim, torej davkoplačevalskim denarjem.

Banke torej o združevanju ne odločajo več same, ampak to počne njihova nova vsemogočna lastnica – država, ki pri bankah pravzaprav šahira sama s sabo, saj po sili razmer podržavlja in sanira tudi že nekoč delno zasebne banke. Skoraj dve tretjini slovenske bančne industrije sta tako že ali pa še bosta v lasti države – mokre sanje pač za ljubitelje državne lastnine.

Združitev dveh nekoč uspešnih, zdaj pa izgubarskih Abanke in Banke Celje, ki jo je danes potrdil minister za finance, lahko podpremo, žal pa se dogaja šele v času, ko sta obe na kolenih in bi brez ponujene državne bergle bankrotirali. Tako povezovanje bančnih moči je smiselno le, če bo združena banka opravljala svoje temeljno poslanstvo kot konservativen, premišljen posrednik med prihranki in posojili in kot taka ne bo nikoli več potrebovala državne infuzije.

Še najbolje bi to zagotovili zasebni lastniki, saj ni naloga države in vsakokratne vlade, da kot lastnica upravlja banke – to pa pomeni, da bi morala biti napovedana združitev le prvi korak do privatizacije morda še letos združene »Abanke Celje«.