Naratova era

Zgodovina se rada ponavlja in tako je tudi v primeru Save, iz katere je čez noč odneslo še enega prvokategornika. Čas je, da grem, je pred dobrimi štirimi leti izjavil Janez Bohorič, ki je po 34 letih vodenja na vrhu Save moral oditi tri mesece pred iztekom svojega mandata. Zdaj se poslavlja še Matej Narat, za katerega se zadnje čase zdi, kot da je dežurni krivec za vse, kar je ali bi še lahko šlo narobe v tej državi.

Odstop Mateja Narata je epilog več mesecev trajajočega spopada med Savo, ki je finančno na psu (v prisilni poravnavi), in državne DUTB, ki se je začel z neuspešnim poskusom zasega delnic Save Turizma. V tej ni manjkalo nizkih udarcev s te ali one strani, kaj več od Naratovega odhoda pa boj za politični in ekonomski vpliv v Savi resnici na ljubo doslej ni prinesel. Če se je še včeraj zdelo, da je Narat zmagovalec vojne za SDH in DUTB, zdaj kaže, da očitno ni tako, saj je pospešek Naratovemu odhodu prišel iz vrst državnih odločevalcev, ki bedijo nad Savo. Kar med vrsticami posredno nakazuje, da je bila Sava skupaj z Naratom tudi vroč politični problem. In če je bila, se samo po sebi postavlja tudi vprašanje, ali je Narat kolateralna žrtev, ki jo je politika potrebovala, da bi upravičila nedavne hitre menjave na vrhu državnih institucij, ki bedijo nad milijardnim državnim premoženjem.

Šele prihodnost bo pokazala, ali je z Naratovim odhodom tudi konec neke ere, ki jo je po svoje simboliziral tudi Naratov prihod v Savo. Narat je simbol še ne tako zelo oddaljenih časov, ko so delniško Slovenijo obvladovale stare poslovne naveze ter s kopičenjem delnic domačih družb in mreženjem vsevprek povsem držale roko nad glavnimi nosilci domače gospodarske moči. Žrtev megalomanskih načrtov iz časov Gorenjske naveze je bila tudi Sava, kako se je to končalo, pa dobro vemo, saj je Sava danes le še umirajoči holding, ki ga upniki že več let umetno držijo pri življenju. Zanimivo je, da Sava danes simbolizira tudi trk dveh različnih konceptov prestrukturiranja domačih podjetij; lastniško-upniškega, v katerem so se povezali država, lastniki in upniki Save, ter upniškega, ki ga je do včeraj zagovarjala DUTB.

Ali pospešek Naratovemu odhodu prinaša tudi pospešeno reševanje Save in njenega turizma v tem hipu še ni jasno, kakor tudi ne, ali bo država ugriznila v jabolko njene sanacije in na kakšen način. Famozni načrt, da bi turistična divizija Save prek odkupa njenih terjatev do DUTB spolzela nazaj pod okrilje državnega lastništva, je še zavita v meglo, kakor je neznanka tudi, zakaj se je zdaj že nekdanjemu vodstvu DUTB tako zelo mudilo z zasegom delnic turistične divizije Save in kdo vse bi imel od tega korist. Če se je Narat s predčasnim odhodom rešil očitkov, da je Sava talec njegovih osebnih interesov, je s svojim odhodom vrgel tudi žogico državi, naj pokaže, ali namerava resno uresničevati strategijo upravljanja državnega premoženja. Če ne bo tako, pa je bil ves prah okrog Save le še en manever v prazno.